Prvega ne pozabiš nikoli

Prvega ne pozabiš nikoli

Kaj je ljubezen? Nasmeh otroka, ki je prvič na morju. Veselje, ki smo ga odrasli izgubili nekje na poti do odraslosti. Občutek imaš, da otrok ne rabi čisto nič več. Da je najsrečnejši že zato, ker je s tabo. Ti imaš seveda razumljivo občutek, da si »kriv« za to njegovo srečo, ker si ga pripeljal sem. In krog pristnega dobrega je tako sklenjen.

Višnjo smo prvič peljali na morje pri njenih slabih dveh letih. Lani še nisva čutila želje po tem, da jo izpostavljava dolgi vožnji in spremembi okolja in njenega ritma, če pa bi izpustili tudi letošnje poletje, bi njeno mati spontana kap.

Pot od Novega mesta do Pašmana je po ViaMichelinu dolga približno štiri ure. Ampak mi smo se ustavili trikrat v prvih 45 minutah, zato sem začel iskreno dvomiti, da bom sploh kdaj prišel na cilj. Če sem še pred nekaj leti na poti do morja vedno poslušal Summertime mixtape DJ Jazzy Jeffa in največje hite grupe Jinx, sem tokrat večino poti skupaj z otroškim pevskim zborom OŠ Ravne na Koroškem prepeval o tem, kako gre tudi ura na morje. Ampak je šla brez kopalk, tako da se ni kopala. Naše dete je vendarle uslišalo moje neme in glasne molitve in je med vožnjo zaspala, tako da se nisem ustavil vse do cilja. Ne diraj lava dok spava.

Dopust mlade družine je nekaj povsem novega. Zgodnje spanje, zgodnje vstajanje, počitek po kosilu, vmes pa voda, kamenčki, še več vode, sladoledi in gugalnice. Pašman je raj za mlade družinice, ker je voda plitva in več kot primerna za male nadobudneže. Starejši pa že gremo nekaj metrov v našo levo in pridemo do dela, ki je namenjen tistim, ki imajo radi vodo višje od pasu.

Prvič sem bival v mobilni hiški. Adriini. Razširjena družina Marolt-Rešetič je ravno v fazi tega, da si eno postavi v Dragah, prelepem malem kraju na poti od Zadra do Šibenika. Bil sem več kot pozitivno presenečen, kako izgleda bivanje v njej. Vse je tako praktično, domače, ljubko in uporabno. Velika terasa, na kateri sem zjutraj v gatah izvajal svojo jogo. Lepa in smiselna notranjost, ki ima veliko ločenih prostorov, kar pomeni, da je otrok mirno spal, medtem ko sta očka in mami lomastila po kuhinji in pripravljala pravo morsko (beri obilno) večerjo. Potem sva imela čas, da sta še malo lomastila eden po drugem.

Potem smo v nekaj dneh preizkusili še šotor. Kdor še ni seznanjen s pojmom glampinga (glamour camping), ga naj čim hitreje razišče. To je velikanski šotor za šest oseb, ima pa čisto vse prednosti, ki jih ima tudi mobilna hiška, samo da je še večji. Jogiji so bili še bolj udobni, tako da smo spali kot medvedki. Popoldansko vročino smo razpihali s klimo. Za nekoga, ki je pri taborjenju tako spreten, kot je literarni kritik pri tesarskih delih, lahko z veseljem povem, da sem trikrat prespal v šotoru. Pred tem nikoli. Na stara leta postajam drzen, ni kaj. Poleg vsega pa je ta šotor tudi resnično lep na pogled.

Vedno sem govoril, da bi – če bom seveda imel to možnost – veliko raje imel vikend na morju kot vinograd. Slednji je delo, prvi je uživancija. Vinogradi so ponavadi nekje blizu doma, vikend v Dalmaciji je prava sprememba okolja. Deloholik res nisem. Marsikatera druga oblika holika že, ampak mene delo resnično ne osvobaja. Če kaj, me tišči.

Morje je zagotovo eden najlepših otroških spominov. Moj je nekako tak – zgodnje, zelo zgodnje jutranje vstajanje, ki pa ni bilo težko, ker od samega razburjenja nisem mogel spati. Potem smo se vsi štirje komaj stlačili s kufri v stoenko, midva z bratom sva imela na zadnjih sedežih med nogami še hladilni torbi, dolga in počasna vožnja, kjer smo se kregali, ali je smiselno odpreti okna, ker je zunaj tako vroče in tisti prvi pogled na morje. Dolga vožnja po jadranski magistrali je bila neverjetno spokojna prav zaradi tistega večnega pogleda na neskončno modrino, ki je obetala najbolj čudovit teden v letu. Pa čeprav sem ga moral preživeti z bratom, ki mi je šel v tistem obdobju (razumljivo) pošteno na živce.

Sedaj imam občutek, da sem moji mali soustvaril najbolj čudovit teden v njenem razburljivem in mladem življenju. Zaradi tega sem ponosen nase, na svojo drago, na Adrio, ki je poskrbela za mojo namestitev, na starorimske in grške bogove morja, vremensko napoved, dvoje kopalne hlače, senco na plaži in tiste boje v morju, ki je bila dovolj blizu, da sem hitro priplaval do nje, se jo oprijel kot največje ljubice in se v varnem zavetju trenutne samote olajšal. Potem sem odplaval nazaj do obale, kjer sem z malo metal kamenčke, kopal dojenčke in risal največje nasmehe na obrazu, kar sem ji kdaj videl. Njen najsrečnejši teden v življenju je tako postal tudi moj najsrečnejši teden do sedaj. Pa sem mislil, da sem v teh dobrih treh desetletjih doživel že marsikaj. Bebec, šele učim se živeti.

 

Objava je nastala v sodelovanju z Adria Holidays

 

 

 

 

 

8,727 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*