Ta vročina mi bo scvrla možgane. Nekaj uporabnega je še ostalo v podstrešju. Vsaj upam. Prišel sem do preprostega spoznanja, ki ga verjetno mnogi že poosebljajo – vedno imam na voljo odločitev. Ali bom nekaj naredil tako ali drugače, to je v mojih rokah. Ali bom nekaj, kar mi je nekdo zabrusil, sprejel kot težko breme ali kot izziv, da mu dokažem nasprotno, je v moji moči. To je sila sproščujoče spoznanje. Ko ne odgovarjaš za besede, dejanja ali misli drugih, ampak si odgovoren le zase.
Čeprav mi bo ta vročina scvrla možgane, tisto nekaj, kar jih je še uporabnih, uporabljam za lepe reči. Igram se z otroci, pijem pivo in debatiram z vrstniki in razglabljam o življenju s starejšimi. Vsak od teh mi ponuja nekaj, kar me osmišlja. Vsak od njih me na svoj način soustvarja. Vendar nihče od njih nima prevlade nad mano.
Pogosto sem prepričan, da sem precej čuden. Še bolj pogosto se prepričam, da s tem ni nič narobe.
Smisel vsega je v nekem tankočutnem ravnovesju. S malo se igram toliko časa, dokler me ne začne boleti v hrbtu. Pišem, dokler se mi ne začne megliti pred očmi. Jem, dokler nisem sit. Telo mi vedno pove, kaj je dobro in kaj slabo zame. Odločil sem se, da ga poslušam. Le tako bova lahko še dolgo tolerirala eden drugega, v to sem prepričan.
Se še vedno opravičuješ drugim? Svoje najbolj skrite in neuresničljive želje? Si želiš leteti, pa nisi prepričan, če si sploh že dobro shodil?
Tisti, ki misli, da ga nihče ne razume in je čisto drugačen od vseh ostalih, je pravzaprav tak, kot smo vsi. Nihče nas ne razume. Vsak sleherni trenutek vsakega dne smo ujetniki naših misli. Ne moremo jim ubežati, ker so nam vedno za petami. Zato je ključnega pomena, da sprejmeš svojo drugačnost, svoje male čudne tike in nerazumljive misli. Zberi jih na kup in iz njih ustvari neponovljivo celoto. Ne gre zato, da ustvariš iz tega kakšno umetnino, sploh ne. Dovolj je, da si zadovoljen s sabo. Če sem bolj natančen, je to vse, kar si lahko želiš od življenja.
Življenje je barabin. Umazan prevarant, ki nam obljublja vse, v resnici pa ponuja sila malo. Ker nas izziva in preizkuša. Želi da sami naredimo prvi korak. Je kot tista luštna sošolka v drugi klopi, ki si jo skrivaj opazoval tri leta. Učbeniki in delovni zvezki in šestila in slovarji te niso zanimali, kajti tvoje oči so videle le njene valovite, dolge lase kostanjeve barve in svetlo zeleno oči, ki so imele to neverjetno sposobnost, da te vsakič znova pogledajo v dno duše. Ves ta čas je potrpežljivo čakala, da jo ogovoriš. Da se ji predaš, kot se je bila ona vedno v trenutku pripravljena v celoti predati tebi. Čakala te je ves ta čas. Ker je bila nagrada na koncu nekaj tako posebnega, da se je bilo zanjo potrebno ekstra močno potruditi.
Ljudje ti bodo govorili, da nisi nič posebnega, da skoraj nič ne znaš in da si povsem izgubljen. Vse to le zato, ker boš počel nekaj drugače. Ker si že dolgo tega odločen, da ne boš preslišal svojega nemirnega srca in neukrotljivih misli. Bistvo vsega je, da se jim enkrat postaviš po robu. Kajti s tem se boš prvič v življenju postavil zase.
6,645 total views, 3 views today