Lahko. Pogojnik.

Lahko. Pogojnik.

Ko srečaš nekoga, ki ga dobro poznaš, pa ti ni nikoli čisto sedel, ampak ne veš točno, kje je razlog za to. Občutek imaš, da se ne trudiš dovolj in da bi imel to osebo lahko rajši. Lahko. Pogojnik. Nihče te ne sili v to. Danes sem spet srečal »eno teh« mojih oseb. Pa sem si zamislil, da ga lahko imam vsaj danes nekoliko rajši. Pa ni šlo, čeprav sem se zavestno potrudil. Pa si rečem, kaj pa če sem se vsega skupaj napačno lotil? Kje piše, da mi ta in ta mora biti všeč? Kdo to pravi? In sem se sprijaznil, da mi ne sede in se je nekaj v meni takoj spremenilo.

Čutil sem olajšanje. Lažje sem bil v bližini te osebe, ki je čisto neškodljiva, nikoli pa nisem ugotovil, kako mi lepša ali olajša vsakdan. S tem, ko sem sprejel, da sva nekompatibilna, sva bila takoj bližje eden drugemu. To ugajanje vsem je čista prevara. Bolj razmišljam, več ljudi ne razumem. To ne pomeni, da jih zaradi tega kakorkoli obsojam, ampak lažje sprejmem dejstvo, da smo si ljudje tako različni.

Celotna paleta čustev je tista, ki krasi razumnega človeka. Ne more biti apatična ameba, ki mu je za vse vseeno. Ali pa jezen rakec, ki vse prezira. Ljubiš tiste, ki so ti najpomembnejši. Sprejemaš drugačne, ker si tudi ti skupek napak in naključij. Nekatera se sestavijo na lep način, nekatere se pa skazijo.

Naključja so sila zabavna reč. Na njih v veliki meri nimamo vpliva. Urediš si čim boljše izhodišče, sicer pa se prepustiš toku. Nekateri so tako obremenjeni s svojimi odločitvami, da imajo občutek, da vsak njihov da, ne ali ne vem spreminja svet.

Izogibajte se ljudi, ki imajo vse radi! Če nekoga nič ali nihče ne razjezi, ni flegmatik, ampak je prikrajšan za pomemben del čustvene inteligence. Sploh ne gre za to, da imaš čim več ljudi rad, ampak da si izbereš nekaj ljudi, ki so to ljubezen resnično zaslužijo, in jih ljubiš sto na uro in vsak dan. Naša potreba po ugajanju izhaja iz tega, da stremimo po nekakšni iluzorni priljubljenosti, ki je bolj navidezna kot erotične sanje najstnika. Nič ne bo, praskaš v prazno.

Vedno sem staršem podzavestno nekoliko očital, ker nista dosegla več v svojem življenju. Občutek sem imel, da našemu priimku v našem okolju nista dala dovolj teže in posledično sem začel iz čiste ničle. Nikogar ni bilo pred mano, ki bi mi tlakoval pot ali mi ponudil nasvet. Vse je padlo na moja pleča. Nisem pa vedel, da je bil to blagoslov v preobleki. Ker sem se učil sam, sem se učil na lastnih napakah. Nasveti drugih ne štejejo nič, če jih ne preizkusimo v praksi. Kaj je za nas dobro, kaj je za nas slabo. Danes sem prepričan, da ima vsak med nami na začetku iste karte. Kako jih bomo skozi življenje uporabili, je pa povsem naša odločitev.

Danes sem prepričan, da je čisto v redu, če mi kdo ni v redu. Danes sem prepričan, da ne bom spremenil sveta. Prav tako pa sem danes popolnoma prepričan, da bom spremenil svet svoji mali. Njeno življenje bo z mano lažje. In ko bo iskala svoj prostor v tem nerodnem in smešno preprostem svetu, bo to naredila na podlagi svojih izkušenj. Jaz vem le to, da s tem, ko se ne silim »ljubiti« drugih, lahko vso svoje notranje vrenje in srčno naklonjenost namenim njej.

 

4,175 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*