Njihovi mejniki so tu za nas

Njihovi mejniki so tu za nas

Za mladega starša je ena najpomembnejših stvari, da ne zamudi mejnikov v otroštvu svojega otroka. Saj veš, tisto, zamudil sem njegove prve korake, ker sem delal. Uff, ta pa je nizka, verjetno močno boli. A veš, da je danes rekla prvo besedo? Ti si bil pa na pijači s kolegi. Se je splačalo? Ni. Sto in tisočkrat ni. Med mejniki našega otroka moramo biti prisotni. Če ne gre za zdravje, vsak izgovor pade v vodo. Gre za stvari, ki se zgodijo le enkrat v življenju našega otroka.

Eden lepših in najbolj bolečih spominov na moje otroštvo je povezanih s kolesom. Kako smo z njim noreli in kolikokrat sem se z njim polomil. Praske, kri, zvini in zlomi. Potem pa sem za dve desetletji pozabil na to prevozno sredstvo. Povsem neupravičeno, če sem iskren. Ker pa sem postal mladi očka, sem seveda moral poskrbeti za to, da moja tamala ni prikrajšana za vse zgodbe, ki sem jih sam doživel na dveh kolesih.

Najprej sem bil presenečen, koliko vozil je namenjeno za otroke vseh starosti na našem tržišču. Najprej so tu avtomobilčki, ki jih porivaš naokoli. Potem so tu skiroji s sediščem. Samo skiroji. Poganjalčki s tremi kolesi. Poganjalčki z dvema kolesoma. Očkovo kolo z otroškim sedežem. Najprej se ga je kar malo bala, sedaj je nanj čisto nora. Oči, kolo, zavpije. Okej, greva. In se peljeva do igrišča, do trgovine, do gozda, kamorkoli si zaželi.

Kar nekaj ljudi me je vprašalo, kdaj je pravi čas, da otroku odstranimo zadnji koleščki in se pelje le še na dveh kolesih. Moj odgovor je preprost: poslušaj in opazuj svojega otroka in vse ti bo povedal in pokazal sam. Nekateri speljejo hitreje, drugi počasneje. Povsem ista situacija je s prvimi koraki ali besedami. Ne smemo siliti otroka, da prehiteva svoj razvoj samo zato, da se pohvalimo pred drugimi, češ poglej, kaj že zna. Če je otrok nestabilen na poganjalčku s tremi kolesi, se mu ne mudi na tistega z dvema, čeprav ga njegov vrstnik že odlično obvlada.

Našo malo smo posedli na poganjalček z dvema kolesoma zato, ker ima dolge okončine in je prejšnjega prerastla. Že od malih nog odraščamo s Kinderfeets poganjalci in tudi tokrat je presedlala na večjega. Najprej smo jo držali zadaj za sedež in ko sem že mislil, da se bo moj križ od vsega sklanjanja dokončno uprl, je mala speljala sama. In to je bil spet eden tistih trenutkov, ki jih nisem smel zamuditi. Na srečo ga tudi nisem.

Ne sili svojega otroka, da prehiteva. Ne sili ga, da oponaša druge. Ni sili ga, da počne stvari samo zato, da se lahko z njim pohvališ. To je napaka, ki jo še vedno počnem tudi sam. Ko smo v družbi, rad naročim mali Višnji, da predstavi vse, kar zna. Nekaj časa sodeluje, potem si pa misli, da sem že naporen. Zakaj se je treba dokazovati drugim? Ko bo pravi čas za to, bo že sama pokazala svoje znanje.

Naloga staršev je, da spodbujamo svoje otroke in da smo prisotni do te mere, da vse njihove premierne podvige tudi vidimo. Otroku nič ne pomeni več kot tista pohvala in naše iskreno veselje, ko mu nekaj prvič uspe. Briga ga, če to takoj ponovi še pred babico, stricem in sosedom. Na začetku njihovega življenja smo pomembni samo mi, njihovi starši. Kako neverjetno srečni smo lahko, da imamo takšen privilegij.

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Silly

7,624 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*