Globok vdih in izdih, Tjaša

Globok vdih in izdih, Tjaša

Zadnje dni sem bila malce več odsotna, ker sem imela precej službenih obveznosti, zato je Višnja več časa preživela z babico in dedkom ter Juretom. Danes dopoldne sta se tako odpravila na izlet s kolesom, skupaj sta si ogledovala lepote narave, se igrala na igrišču, jedla sladoled in se imela super lepo. Medtem ko sem bila v službi. mi je Jure poslal sms, da mala uživa in naj me ne skrbi za njiju. Dobre volje sem se odpravila proti domu in v glavi kovala,  kaj bomo počeli popoldne, ko se Višnja zbudi iz popoldanskega spanca. Nisem slutila, da popoldne ne bom imela več energije za kaj drugega kakor posedanje pred hišo 😉

Ko sem odprla vrata, je proti meni pridirjalo malo kričeče bitje, ki se mi je najprej vrglo v objem, potem pa v visoki prestavi dirjalo naprej po hiši. Začudena sem pogledala Jureta, ta pa je le skomignil z rameni in rekel, da je bila z njim čisto pridna. Naslednjih 15 minut me je bolj utrudilo, kakor celo dopoldne v službi. V tistih petnajstih minutah sem pobrisala lužico, ker Višnja od razburjenja ni hotela na kahlico, pobrala drekec na vrtu, ker pač ni hotela na kahlico, jo preoblekla, ker se je odločila, da bo zalivala rožice pa je raje kar sebe, ji na hitro pogrela juho in jo malce nahranila, jo poskusila spraviti v posteljo in se čudila, zakaj tako kriči in plane v jok za vsako malenkost. Take je res nisem vajena in v tistih 15 minutah me je čisto spravila ob živce. Globoko sem dihala in bila tik pred tem, da začnem vpiti. Nekako sem še uspela počepniti pred njo in jo s precej jeznim glasom vprašati, kaj vendar je narobe! Zakaj joče?! Dobila sem odgovor, ki mi je segel v srce. V joku je izdavila: „Mamice ni bilo!“ Lahko sem jo le objela in stisnila k sebi. Jeza je kar izpuhtela iz mene in čeprav sem jo uspavala vsaj še eno uro, sem bila ves čas mirna.

Med uspavanjem sem razmišljala, kako sem vesela, da Višnja že tako dobro govori in tudi izrazi svoja čustva. Če mi v tistem trenutku ne bi znala povedati, kaj jo teži, bi jaz verjetno veliko slabše reagirala. Presenetilo me je, da jo je moja odsotnost tako prizadela. Razmišljala sem, koliko enih čustev in misli se podi po teh malih glavicah in kako smo mamice res glavni ventili, na katerih sprostijo vso svojo napetost, saj nam najbolj zaupajo. Čeprav vse to vem, pa je v takih situacijah, kot je bila današnja, včasih težko ohranit mirno kri. Tudi mamice smo samo ljudje in se učimo ter rastemo skupaj z otrokom.

Jeseni gre Višnja v vrtec in že sedaj me malce stiska, kako bo. Te dve leti sta bili resnično čudoviti, skupaj sva brezskrbno preživljali dneve, kar se je poznalo tudi pri Višnji. Nisem je vajena nervozne, žalostne in objokane, zato bo jesen zagotovo za obe velika preizkušnja.

Preden sem zanosila si nisem znala predstavljati, kako bom zmogla vzgajati otroka. Že takrat me je skrbelo ali bom dovolj potrpežljiva, razumevajoča ter po drugi strani dosledna in odločna. Skrbelo me je ali bom zmogla mirno prenesti vsa otrokova čustva, ga uspešno voditi skozi življenje in ga vzgojiti v dobrega človeka. Te skrbi me včasih še vedno preganjajo, vendar čutim, da rastem skupaj z mojo Višnjo, se ob njej učim in spoznavam predvsem sebe. Vem da bova skupaj zmogli čez vse manjše in večje prepreke, pa naj bodo to napadi trmice ali pa uvajanje v vrtec. Zagotovo pa bo še zelo zanimivo. Globok vdih in izdih, Tjaša 😉

 

25,509 total views, 2 views today

2 Comments

  • Živjo! Tale zapis mi je segel zdajle v srce;(

    Čisto razumem, ravno prejšnji mesec sem bila službeno cele dneve za računalnikom in precej enih rokov in obveznosti. Mala je iz protesta lulala malo v vrtcu in malo doma. Čutila je, da mami ni prisotna, pa pravijo kadar ne joka srce, joka pač mehur. Takoj ko sem jo dvignila iz vrtca je bilo 20 min kričanja in slabe volje.

    Hitro sem ugotovila sem videla, da odpadejo idealni plani celega popoldneva v parku, vzela sem jo k sebi, se lepo pocrkljala, potem pa smo šle sproščene z dobro voljo. Včasih je tako, da se vsega nabere preveč, otrok pa rabi samo en trenutek mame.

    Rada bi ti rekla, ne skrbi preveč glede vrtca, taki otroci ki otroci ki vstopijo v vrtec, so včasih malenkost bolj jokavi kot ostali. To je mene precej bremenilo, zdaj vidim da je bilo to čisto odveč in je danes zelo samozavestna odločna in vesela deklica. Le pogumno! topel virtualen objem od še ene bizi mamice

    • Andreja, hvala za te lepe besede. Si me malce pomirila glede vrtca. Saj tudi jaz vrjamem, da bo vse vredu. Če bom jaz mirna, bo tudi Višnja, tako da delam na tem pri sebi 😉

      Lep virtualen pozdrav tudi tebi. Tjaša

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*