Bajaga je imel povsem prav, godine prolaze. Ko s tabo odrašča majhno dete, imaš vedno ob sebi naravni merilec stanja. Sam sebi se zdiš precej isti, čeprav po 25. letu vsako leto komaj opazno, a vendarle izgubljaš pridih mladosti in ga nadomeščajo znaki zrelosti. Otrok v prvem letu zraste za približno štiri dolžine od tistega, kar je privekalo iz maternice. Ti pa še vedno misliš, da si iz leta v leto isti. Da se ni nič spremenilo in da je to čisto v redu.

Pa to še zdaleč ni v redu. Človek bi moral graciozno sprejeti staranje. Kot recimo Japonci, ki izredno cenijo svoje starejše in spoštljivo nagovarjajo tiste, ki že toliko desetletij tako uspešno živijo. Sedaj pa je sprejemljivo in nekako pričakovano, da se ljudje bojijo odrasti. Da še kar živijo pri starših, čeprav imajo vse možnosti, da bi se osamosvojili že pred desetimi leti. Vendar je ta cona varnosti in predvidljivosti tista, ki so jo zamenjali za lastno neodvisnost.

Zato pa vidiš skoraj štiridesetletnike, ki se hvalijo s tem, koliko so dan prej popili. Koliko bejb so podrli. Sicer je bila ful mlada in naivna in se ji je ful fajn zdelo, ker ji je častil pijačo, ampak to je že druga zgodba. Še svoj avto imajo, pazi to. Cel svet je njihov. Takim ne zavidam njihovo »neusahljivo« mladostniško slo, ampak se mi smilijo. Ker so ujeti v prostoru in času in ne vidijo poti ven.

Leta letijo. Eno leto v mojem življenju ni skoraj nič, moje dete pa se je v enem letu že vsaj devetkrat spremenilo in naučilo tisoč in eno novo stvar. Torej je leto veliko. Torej je leto, ko sem isti, kot sem bil pred 365-imi dnevi, zame izgubljeno. Nič novega se nisem naučil. Nič novega nisem poskusil. Nisem več ljubil, manj delal in bolj užival. Bistvo staranja je v tem, da z vsakim letom bolj razumemo, kako preprosto je vse skupaj. Življenje je resnično smešno preprosto. Na kup zberemo ljudi, ki jih imamo radi in nas osrečujejo, delamo to, kar nas izpopolnjuje, vseeno nam je za stvari, na katere nimamo vpliva. In smejimo, ful veliko se smejimo.

Življenje je kratko in še manj gotovo. Lahko se konča iz danes na jutri in namesto da nas to obremenjuje, bi nas to moralo osvoboditi vseh namišljenih zidov, ki jih gradimo v lastnih glavah. Razmišljamo o neki daljni prihodnosti, ki je morda nikoli sploh ne bo. Medtem ko so v našem življenju ljudje, ki si nič ne želijo bolj od tega, da smo ob njih. Bolj star, bolj moder. Zakaj je to nekaj, česar bi se morali sramovati?

Naša mala vedno več govori oziroma posamezne besede že povezuje v stavke. Včeraj sem jo poklical, ko sem bil na šihtu in sem jo vprašal, kako je, pa mi je odgovorila samo« »Očka domov«. Okej, si mislim, to je to. Jebeš denar, tega je veliko. Taka ljubezen je skoraj neponovljiva. In sem šel domov in sva skakala po lužah in se igrala spomin z motivom Muce Copatarice in sva jedla sladoled iz bance. Staranje nikoli ni izgledalo bolje.

Več česa pa se bojim? Da pride dan v mojem življenju, ko takih trenutkov ne bom znal več ceniti. Ta trenutek bom na mestu umrl, tudi če bom fizično še dolgo živ.

12,755 total views, 2 views today