26. VI. 2017

26. VI. 2017

26. junij 2017. Ponedeljkovo popoldne. Žena ureja nekaj na šihtu, otrok je pri babici. Vse sem že naredil, nobeni službeni roki me ne lovijo. Razmišljam, da bi lahko zunaj pokosil, pa bi potem tisto kratko travo sonce le požgalo, tako da opustim to misel. Ne spomnim se dneva, ko sem bil čisto sam nekaj ur doma in nisem imel čisto nobene obveznosti. Okej, Jure, sedaj si na vrsti ti.

Najprej se slečem do nagega. Končno ne rabim biti obziren do drugih. Naj binglja, kar ima bingljati. Si odprem mrzlo pivo, tokrat je to Zo, session IPA od Bevoga, ki jo lahko piješ tudi iz pločevinke. Na laptopu si narihtam hip hop antologijo, ki bo danes nadomestila Čuke. Trenutno Ol’ Dirty Bastard neharmonično poje o tem, kako ima rad vse bolj na grobo. Grem malo na net in napišem top men’s gadgets 2017. Nič ne me prepriča dovolj. Kaj čem, si mislim, bom pa malo prišparal.

Malo muvam po dnevni sobi, ker končno na tleh ni lego kock ali malih žogic, ki so tako grobo nevarne za moje podplate in gležnje. Zdajle je na playlisti Mase – Feels so good, woop woop. Kaj pa če bi bral? Že dve leti nisem bral podnevi, to vedno počnem le pred spanjem. William Faulkner in njegova Svetloba v avgustu. Sosed nekaj nabija s kladivom pa si mislim, da je nor, da karkoli počne v tej vročini. Pes se je na kavču po dobri uri le prevalil iz levega na desni bok in ob tem nehote sprožil Pravljične rime in pesmico Pljuje, pljuje barčica. Zelo sem se ustrašil, da so vse to le sladke sanje in hiša v resnici ni prazna. Pa je, le pes je štorast. To ne le da mislim, ampak mu tudi naglas povem.

Nobenih kahlic, kašic, kredic ali ostalih pomanjševalnic. Današnje popoldne je po neskončno dolgem času zopet čisto moško. Prižgem televizijo in prestavim na športne kanale. Čez dan! To je bil moj večerni »privilegij«, sicer so čez dan vedno na sporedu le otroški programi.

Mal bo treba na basket, si mislim. Pripravim kolo in na sedež, kamor vedno posedem otroka, položim žogo. Sila zabavno se mi zdi, ko jo še zapnem s paščkom. Da se ji ne bo nič zgodilo, hehe. Se pripeljem na igrišče, hitro slečem majico in sezujem papuče in topless in bos podoživljam tako pomemben del moje mladosti. Včasih sem to počel vsak dan. Zdaj pa nimam časa, ker se igram na vlakcu ali preskušam, katera gugalnica ali tobogan je dovolj široka, da vanjo uturam svojo guzaro.

Potem pa pridem domov. Tri ure so minile od odhoda mojih dam. Kar nekam čudno je, ko prideš v tiho hišo. Ko te ne pozdravi noben vzklik »Ocka!«. Kaj naj pa zdaj počnem? Lahko bi si pripravil kaj za jest, pa se mi ravno ne ljubi. Ali si sploh še znam sam pripraviti kaj za jest? Gledam levo in desno in ne vem, kaj bi sam s sabo. Peljem še psa na sprehod, vzamem v roke telefon in pokličem šefico: »Alo, pa mislite vidve kej domov pridt?«

Na tleh ni nobenih kock, katerim sem se navadil izogibati. V svoji glavi mrmram pesmi Ribiča Pepeta, ki ga ponavadi nemo preklinjam in glasno prepevam svoji mali. Usedem se v otroški kotiček in kar sam sebi rišem pikapoke in izdelujem papirnata letala. Veš kaj, Jure? Jebeš svobodo, če z njo nimaš kaj početi. Jebeš hišo, če je prazna. In jebeš vse skupaj, če nimaš nikogar, s katerim lahko sleherno malenkost proslaviš. Hočem moji babnici nazaj. Poroka ni bila poceni. Vzgoja tudi ne. Zaslužim si jih v bajti.

 

12,693 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*