Drugačnost nas bogati. Otroke tudi?

Drugačnost nas bogati. Otroke tudi?

Prav smešno je, da je najpogostejša napaka staršev ta, ki se je tako izogibamo pri samemu sebi. Naše otroke vseskozi in neupravičeno primerjamo z drugimi otroki. In ob tem imamo občutek zmagoslavja ali – pogosteje – slabe vesti. A vaša je shodila pri desetih mesecih? Naša pa pri petnajstih še kar puza, verjetno ji je na tleh zelo všeč, hehe. A tvoj že govori? Moj pa še kar molči. Saj veš, kakšni so fantje. Vozi se na poganjalčku na samo dveh kolesih? Uff, naša pa tega še ne zna, se takoj prevrne.

Kot da je karkoli od tega pomembno. Kot da je ravno naš otrok tisti, ki bo odličen v čisto vsem. Kot da smo mi sami primer vseobsegajoče odličnosti. Pa nismo. Imamo polno napak in pomanjkljivosti, ki pa jih ponavadi ne izpostavljamo drugim. Zakaj torej to počnemo pri naših otrocih? Dobri so v nečem, slabši v drugem, tako kot to mora biti. Kasneje shodijo, prej govorijo, radi jejo, manj ubogajo. Otroci se ne delijo na pridne in poredne, ampak imajo svoje značilnosti in osebnosti, ki jih določajo.

Ko odrastemo, če nam to uspe, nekateri se namreč iščejo do konca življenja, vedno radi poudarjamo, kako nočemo biti kot drugi. Kako želimo izstopati v sivini množice, kako smo lev in ne ovce, kako smo raje drugačni, čeprav nas okolica zaradi tega pogosto ne razume. Spet pri otrocih počnemo ravno obratno. V glavi imamo neke normative, ki so običajno pogojeni s časom, ki naj bi jih dete izpolnjevalo. Shodi do enega leta. Govori od 15 meseca dalje. Jej gosto hrano od šestega meseca. Deli igrače z drugimi otroci od drugega leta. Ne upoštevamo pa dejstva, da je naš otrok drugačen od sosedovega Vida ali prijateljice Mije. Ima svoje značilnosti in posebnosti, ki ga soustvarjajo. In zaljubili smo se prav v njegovo drugačnost. Sedaj pa se noro trudimo, da ga zapremo  v predalček varnosti in predvidljivosti.

Ko sem bil star šest ali sedem let, sem imel prijateljico, vrstnico, katere mama se je ob vsakem obisku pohvalila, da njena hčerka pri sedmih letih bere časopis Delo. Opa, si mislim, ti pa še kar listaš slikanice, Jurček. Pa so minila leta in desetletja in ta ista punca, ki je sicer povsem simpatična in uspešna na nekih drugih področjih, je od sedmega leta dalje prebrala le še vsebino kosmičev, ko je preverjala, ali ni kaj dodanega sladkorja, medtem ko imam jaz doma osebno knjižnico s petsto elementi. Kar želim povedati je to, da te prva leta ne zaznamujejo in da otroka ne smemo siliti v to, da nekaj počne samo zato, da se lahko z njim pohvalimo.

Tako kot ne poznam karakterno dveh istih odraslih, tudi ne poznam dveh otrok, ki sta povsem enaka. Poznam dvojčka, ki sta si različna kot noč in dan! V resnici pa starši ne primerjamo otrok zaradi njih samih, ampak zaradi nas. Ker se potem počutimo bolje. To pomeni, da našega otroka dobro vzgajamo le v primeru, če je tako dober kot je sosedov. Še ena bedarija. Namesto da bi se pohvalili s tem, da je naš otrok drugačen. Moja pa ne uboga preveč, pa mi je všeč ta njen karakter. To pomeni, da ne bom rabil odganjati mulcev, ko bo najstnica, to bo naredila sama. Moja pa ne more biti pri miru, ampak teka in se skriva v lokalu, ko smo skupaj na pijači. Pač, dolgčas ji postane in se mora zamotiti. Še najmanj me moti, če to z neodobravanjem pospremijo pogledi starejših gospa. Če jih moti iskrivost in nagajivost novega življenja, naj na konec svojega raje počakajo doma.

Torej vzgajava svojo tamalo v duhu, da je čisto v redu, če je drugačna. Ni pomembno, kaj počne njena prijateljica, ampak kaj čuti v sebi. Če je žalostna, naj joka v javnosti, za druge mi je vseeno. Če bi se rada ulegla na tla sredi trgovine, se ji morda pridružim, če bo vrsta pred blagajno predolga. Če jo kaj teži, če se česa boji, lahko vedno takoj pove in tega ne rabi skrivati pred nama. Če želi biti človek, ki naju v teh primerih ne potrebuje, tudi okej, sama najbolje ve.

Pri našem otroškem igrišču se zbira skupina mamic, ki svoje nekajletne otroke vedno spusti na igrala, medtem ko one kafetkajo in veselo tercirajo. Svojih otrok tudi po pol ure sploh ne zaznajo, dokler ne naredijo kaj, kar je po njihovem preprostem mnenju nesprejemljivo. Takrat pa vse, še vedno sedeč na isti klopici, začnejo hkrati vpiti na svoje tamale. Tej so bili super eno uro, ko so bili tihi kot miške. Ko pa so želeli pozornost svojih mamic, so jo pridobili na edini način, ki ga poznajo. Naredili so kakšno pizdarijo. Če otrok dobi tvojo pozornost le na tak način, potem je nekaj hudo narobe s tabo in ne njim. Čeprav si fizično prisoten, to ne odtehta za tvojo dejansko odsotnost.

Če otroke primerjamo med sabo, v vsakem od njih ubijemo tisto, kar je na njem najbolj posebnega. Njegova drugačnost, individualnost in karakter. Če ne želimo otroka, ki razmišlja s svojo glavo, potem je to verjetno sprejemljivo, sicer pa je to iz naše strani sila sebična odločitev. Briga me, kaj trenutno počne mala Tina ali tisti korenjak Erazem. Zanima me samo to, kaj počne moja Višnja, kako se počuti in kaj je v moji moči, da ji predstavim vsak dan v njenem mladem življenju kot največjo pustolovščino, ki jo soustvarja prav njena drugačnost. Če je že fotr mal čudn, naj bo pa še otrok.

 

11,890 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*