Pospravljanje, moje prekletstvo

Pospravljanje, moje prekletstvo

Ok, priznam. Sem ena tistih mamic, ki so obsedene s čistočo. Da ne boste mislili, pri nas doma ni vse brezhibno pospravljeno in zglancano, ampak to je samo zato, ker imam pri hiši psa, otroka in moža, ki mi rušijo sistem 😉 Mogoče ne spadam ravno med najhujše primere mamic obsedenih s pospravljanje, saj ne pobrišem tedensko tla in zglancam kopalnico, vendar imam seznam s potrebnimi hišnimi opravili ves čas nekje v glavi, ob pogledu na stopinje po tleh in vodni kamen v kopalnici pa mi vedno rahlo trza oko 🙂

Dokler nisem postala mama, mi je bilo dnevno pospravljanje nekaj popolnoma običajnega in ne boste verjeli, prav sproščujočega. Z rojstvom Višnje pa je postalo vzdrževanje reda v hiši vse prej kot sprostitev 🙂 Na začetku me je dejstvo, da mi zmanjkuje časa za lastno osebno higieno, kaj šele za higieno hiše, zelo žalostilo in utesnjevalo. Jure mi je seveda pomagal in še bolj poprijel za hišna opravila, vendar saj veste, kako pospravlja večina moških. Oni pač nimajo senzorja za prah 🙂

Mogoče sem bila takrat zaradi dojenčka še bolj natančna. Videla sem vsako dlako v hiši in na trenutke celo razmišljala, da bi ubogega Snoopa kar oddala. Kot obsedena sem prala perilo, odeje, posteljnino in na koncu obupovala, ko mi je zmanjkalo energije, da bi kupe opranih cunj tudi zlikala. Posesati smo morali obvezno vsak dan, da se je otrok lahko igral na tleh in Juretu sem toliko časa najedala, da je kupil celo robotski sesalec 🙂

K sreči sem s časom prišla malce k pameti in spustila svoje standarde. Tako sem pospravljanje zreducirala na dnevno pometena tla in zloženo perilo. Ostalo pa pride na vrsto, ko je pač čas. Enkrat ali dvakrat letno si sedaj celo privoščim čistilni servis, na kar pred rojstvom Višnje  še pomislila ne bi, ker za lastno hišo bom pa ja uspela sama poskrbeti! Joj, ti grozni vzorci, ki jih imamo privzgojene.

Sama točno vem od kje izhaja ta moja neustavljiva želja po urejenosti. Z mojo mamo se večkrat pošaliva, da moj oče več kot tri četrtine prostega časa preživi s cunjo v roki. Hiša mojih staršev pa je vedno kakor iz revije in težko bi verjel, da v njej dejansko kdo živi. Standardov mojega očeta nikoli ne bom dosegla in si jih tudi ne želim, vendar me vseeno prizadene, ko pride na obisk in si z neodobravanjem ogleduje naš (ne)urejeni dom.

Pa vendar hočem preko tega, saj so otroške rokice, ki me vlečejo za krilo in vabijo v igro, njene zvedave očke in iskreni nasmeški vedno tisti, ki na koncu zmagajo in zaradi katerih pozabim na vse druge tako nepomembne stvari. Hvala bogu, da imamo te naše malčke, da se skupaj z njimi malce sprostimo in umažemo, ter se zopet spomnimo kaj je pravzaprav smisel tega življenja.

 

7,617 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*