Smrt komarjem

Smrt komarjem

To je resnična zgodba. Pisalo se je leto 2003, s Tjašo sva bila še mlada junca, ki sta šla prvič skupaj na morju. Nekam na slovensko obalo, ne pomnim več kam, v prikolico. Vse je bilo super in fajn, frišno zaljubljena sva verjela, da si lahko pokoriva ves svet. Vse je bilo super do večera. Takrat pa …

Ker je bilo v prikolici zadušljivo vroče, sva jo v poznih popoldanskih urah kakopak prezračila. Vendar, naivna kot sva takrat bila, nisva vedela, da sva s tem spustila v najino intimno zavetje tudi hordo komarjev. To bi bilo še čisto v redu, če bi svoje sesanje krvi enakomerno porazdelili med oba, vendar so se leteči hudiči odločili, da jim je moja kri mnogo bolj všeč. Celo noč nisem zatisnil očesa, ker sem mahal okoli sebe kot mlin na veter. Uspešno sem jih eliminiral kakšnih dvajset, pa sem bil zjutraj vseeno tak, kot da bi me kdo zamenjal za pikado tarčo. Samo na eni roki sem preštel štirideset pikov. In moja boljša polovica v nastajanju? Eden jo je pičil. Eden.

Potem sem se pozanimal in menda komarji za svoje žrtve najraje izberejo tiste bolj vročekrvne. Tiste, ki imajo točno določeno vrsto krvi in višjo temperaturo telesa. Zato se pogosto zgodi, da je recimo družbica na kupu, povsem brezskrbno sedi nekje ob reki, vsi komarji pa napadajo le enega reveža, druge pa pustijo pri miru. To je naše prekletstvo in s tem se preprosto moram sprijazniti.

Ko se zvečer uležem v posteljo in ugasnem luč, trudnih oči in misli, si zaželim le mirnega spanca. Te spokojne misli pa prekine tisti najbolj nadležen zvok. Bzzz … Torej prižgem luč in začne se najin ples. Lovim ga, skačem, nagovarjam, iščem, on pa se mi še vedno izmika. Nemo in glasno ga preklinjam, pa nič ne pomaga. Komur se smilijo komarji, je veliko večji človek od mene. Jaz se potrudim le, da na stropu za njim ne ostane velik madež. Vse ostalo je del najine interne vojne.

Tamala je glede njih približno tako potrpežljiva kot sem sam. Če jo piči, se praska in praska, dokler ji kože skoraj ne zmanjka. Torej je edina rešitev v preventivi. Mi smo jo odkrili v Fitobimbi Zanzi spreju. Ker je primeren za nežno otroško kožo in nudi 100 odstotno zaščito. To je vse, kar potrebujemo. Zanzi je naraven, na osnovi eteričnih olj, limonske trave, krvomočnice verbene in sivke. Se ne masti, ne pušča madežev, se hitro vpije in je primeren za otroke. Neguje njihovo kožo in kar je zame še najpomembnejše, ne smrdi. Vsi tej spreji, ki ščitijo pred piki insektov, smrdijo kot hudič. Ta pa diši po morju. Mmm, morje …

Poleti, ko je hudo vroče, se zadržujemo pred hišo, kjer že okoli poldne pade senca. Vendar imamo sosede, ki nekje na skritem mestu zadržujejo deževnico. To pomeni, da se tam zbirajo tudi komarji. In komaj čakajo, da napadejo vse nič hudega sluteče ljudi, ki si poleti želijo le sence in mrzlega piva. Sedaj se že pred selitvijo pred hišo našpricamo z Zanzijem. Pa malo ga posodimo še sosedovim tamalim. Tam so trije otroci in komarji pikajo le enega od njih. Prav smili se mi, ker točno vem, kako to zgleda. Vročekrvna je, si mislim in to je cena, ki jo mora za to plačati.

Veš, kdo se mi pa ne smili? Vem, da veš. Smrt komarjem, svoboda ljudem.

6,252 total views, 8 views today

One Comment

  • Poznam vse te primere, ko se komarji vpiknejo samo v enega človeka. Sama sem še krasen primerek, ko smo lahko z družbo na plaži, osmojena sem pa samo jaz in to konkretno.

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*