Najboljša služba na svetu

Najboljša služba na svetu

Zakaj bi si nekdo prostovoljno izbral, da je freelancer? Dela malo tu, malo tam, nima ustaljenega urnika ali delovnega časa, za dopust še ni slišal, pozna le mlečen gres in ne ve, kaj je to regres, za malico si že deset let kuha sam, če je bolan, je pač doma in ni plačan, kakšna bolniška neki. Zakaj bi si nekdo izbral tako pot? Zame je vedno imela tudi precej pozitivnih lastnosti. Sam sem izbiral, kaj in kdaj bom delal, kadar sem hotel kam iti, nisem nobenega spraševal za dovoljenje in kot oseba, ki ima resne težave s sleherno obliko avtoritete, sem odgovarjal le sebi. Dokler se ni rodila moja mala, so se pozitivne in negativne strani freelancerstva nekako izničile. Sedaj pa vem, da je to najboljša odločitev, ki sem jih kdaj sprejel.

Ko možak z redno zaposlitvijo postane očka, ima na razpolago nekaj tednov očetovskega dopusta. Ravno toliko, da se mamica komaj dobro sestavi skupaj in da se otrok začne zavedati, da je za vselej pokukal iz maternice. Potem pa piči nazaj na šiht. Dela od jutra do približno štirih, ko pride domov pa se njegov novorojenec že počasi odpravlja spat. Kaj ima to ljubko dete torej prvih nekaj mesecev od svojega očeta? Bore malo, bore malo. In krivda tukaj ne leži v očetih, ampak sistemu, ki ne podpira bolj enakovredne vzgoje.

Skandinavske države, ki jih imamo tako radi za zgled, dopuščajo novopečenim očkom, da izkoristijo okoli tri mesece očetovskega dopusta. To pa je že čas, ko lahko dejansko kaj narediš. Ko pomagaš mladi mamici, ki je pravkar naredila nekaj, kar moški nikoli ne bomo zmogli, dete spozna že na začetku, da ne obstaja le mamica, ampak tudi zabavna, kosmata druga polovica, ki ji je vedno na voljo.

V tem pogledu je freelancerstvo najboljša stvar, ki se mi je kadarkoli primerila. Svoje delo sem si organiziral tako, da sem bil zdoma v poznih popoldnevih ali večerih, ko je tamala že spala. Tako smo skupaj preživeli jutra, dopoldneve, kosila in popoldneve. V tem času se je zgodilo malo morje čudovitih stvari, ki jih bom v sebi hranil celo življenje. Ni ga denarja na tem svetu, ki bi to poplačal. Ker sem bil sam svoj šef, sem dal otroka na prvo mesto in sadove tega žanjem že sedaj.

Mala je samozavestna, zvedava, radovedna in iskriva. Trdno verjamem, da vse to ne bi bila, če se ne bi oba toliko ukvarjala z njo. Kar še zdaleč ni zanemarljivo, je bilo zaradi tega veliko lažje tudi njeni mamici, ki sem ji bil skozi porodniško skoraj vedno na voljo. V zadnjem letu dni sem le dvakrat prespal v tujini in ne skupaj z mojima damama. Sicer sem zavestno odločen, da bom ob njima, vse dokler se me ne naveličata.

Danes dopoldne sva se z malo kopala v bazenu, popoldne sva se lovila na igrišču. Hodila sva po sila razburljivih površinah, kot so leseni vlakci, klopce in robovi, pospravljala kamenčke in metala na koš. Tja in nazaj sva se peljala s kolesom, imava že cel sistem. Ona prime žogico in si poveže čelado, jaz zvončkljam in pojem pesmice ter bučno napovem vsak hribček in dolinico, ki jih tamala pospremi s vzklikom veselja. Teh trenutkov ne bi zamenjal za nič na svetu. In sedaj, ko je tudi na prijeten in dolg poleten dan že padel mrak, Višnja lepo spi v spalnici, jaz pa pišem te preproste, a iskrene vrstice.

Najboljša služba na svetu je ta, da si starš. Denar je minljiv in pozabljiv, čudoviti trenutki s tvojim otrokom pa so večni. In na koncu dneva je to vse, kar šteje.

 

Objava je nastala v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

21,873 total views, 2 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*