Kar težko včasih razumem, kako vse drugače je danes. V tej sladko-kisli dobi kapitalizma je nam mladim staršem vse na dosegu roke, posledično tudi otrokom. Kar si danes zamislim, je jutri že lahko v moji dnevni sobi. Vseeno si ne želim otroka razvaditi. Ne potrebuje preveč, še najbolj vesela je, ko zunaj skače po lužah. Pa to ne velja le za starše. Tudi babice, dedki, strici, bratranci, sestrične, prijatelji, sosedje in bežni znanci imajo skoraj vedno kakšno presenečenje za našo tamalo. Kdaj je dovolj, kdaj je preveč, koliko pravzaprav potrebuje?

Potem pa sem se odločil, da se s tem ne ukvarjam več. Dokler svojemu otroku dam največjo darilo, kar jih je, to je čas in pozornost, jo lahko tudi pocrkljam. Brez slabe vesti. Brez občutka, da jo razvajam, ker si zasluži le najboljše. To pa si zasluži za to, ker svoje najboljše v vsakem trenutku nudi tudi meni. In to brezpogojno, ne pričakuje ničesar v zameno.

Vedno sem trdno stal za stališčem, da se mora otrok v prvih šestih, sedmih letih svojega življenja le igrati. Vse, kar se nauči, se naj priuči skozi igro, naj to pride do njega naravno in ne s prisilo. Kako pomembna je igra za malčkov razvoj, postane jasno, ko vidiš njegovo veselje, potem ko prvič seže po igrački. Otroška domišljija je neskončna in z njo lahko v vsakem trenutku potuje na sleherni kotiček sveta, prelevi se lahko v magično bitje ali pisano žuželko. Vse jim je dosegljivo.

Vsak od nas srečnežem, ki se lahko pohvalimo z najbolj čudovitim nazivom na svetu, to je starš, je verjetno že slišal za igrače Fisher-Price. Njihovo poslanstvo je ravno v tem, da se otroci igrajo in prek tega učijo. Zato sem se odločil, da s kraljično mojega srca preizkusiva Kužka z novo učno zabavo pametne stopnje.

Kaj to pravzaprav pomeni? To pomeni, da ima mala Višnja v svojem objemu mehkega prijatelja, ki se na njene dotike odziva z norčavimi izreki in pesmicami za pripevanje, s svojo učno vsebino pa se prilagaja malčkovi rasti. Poskrbi za to, da se učenje nikoli ne konča, na njene dotike se odziva z norčavimi izreki in živahnimi pesmicami za pripevanje o telesnih delih, čustvih in drugem. Pritisne na srček, da zasveti in utripa skupaj z glasbo. Kot se pri tovrstnih »glasbenih« igračah rado primeri, sedaj očkata boli glava, ampak tisti nasmeh na otroškem obrazu mu da vedeti, da se je odločil več kot pravilno.

Več kot petdeset pesmic in melodij, njegovi udi pa so sila odzivni na Višnjine dotike. Svojega kužka vzame na izlet, v Terme, k babici, na kahlico in še kam. Postala sta že skoraj tako neločljiva, da je še nas domači pes postal malo ljubosumen na svojo igračkasto konkurenco.

Mislim da je strah nas novodobnih staršev, da bomo razvadili svoje otroke, povsem odveč. Otrok bo namreč izbral tistih nekaj igrač, ki jih ima najrajši, vse ostalo pa bo preprosto zavrgel in odmislil. Gre bolj za to, da izberemo take igrače, ki ga pripravijo do tega, da preko igre spoznava nekaj novega ali da se zaradi njih več giblje v naravi. Ni je igrače na tem svetu, ki bi tvojemu otroku lahko preusmerila pozornost do te mere, da se ne bi več menil zate. Razen, seveda, če ga pogosto in neupravičeno spregledaš. Otroci najbolj rabijo le nas. Igrače so samo dodatek, ki naredi življenje še bolj zabavno. Naj bodo take, da bo zaradi njih igra tudi poučna.

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Fisher-Price Slovenija

8,808 total views, 2 views today