Za koga živiš?

Za koga živiš?

Ko me je v križišču precej predrzno izsilil mladi voznik in je s tem dejanjem dejansko ogrozil tako moje kot svoje življenje (ali pa vsaj velikansko škodo na pločevini), sem prišel do zanimivega spoznanja. Ne gre za to, da bi obsojal mladeniča, ki je naredil napako, ker se predobro zavedam, da sem jih v njegovih letih tudi sam naredil precej, če ne kar veliko. Ko si mlad, ti je dovoljeno več. Verjameš, da si kot mačka, ki ima v dobrem devet življenj. Težko se ti kaj zgodi. Ampak jaz sem danes nekaj povsem drugega. Ugotovil sem, da ne živim več samo zase.

Ker imam družino, sem odgovoren zanjo. Imam ženo, ki upravičeno veliko pričakuje od mene. Imam malo hčerko, ki pravilno pričakuje, da ji bom pomagal skozi pasti življenja in da bom z njo proslavil vse njene male in velike zmage. Ker ne živim več samo zase, moram biti bolj pazljiv. Če se meni kaj zgodi, posledice tega občuti več ljudi. Za druge mi morda niti ni toliko mar, za moji dve kraljici srca pa mi je neskončno. V tem je odgovornost odraslega – ne moreš biti brezskrben, ker v vsaki odločitvi nosiš usodo drugih ljudi s sabo.

Nikoli nisem hodil le po divji strani življenja, nikoli pa tudi nisem bil sila pazljiv in preračunljiv. Bo že, je bil moj sila preprost slogan. Sedaj pa se zavedam, da to ni dovolj. To bi bilo iz moje strani sila neodgovorno.

Torej sem bolj pazljiv. Dvakrat pogledam levo in desno, preden speljem. Ko se sprehajam z malo, raje počakam, da se avto ustavi, kot pa da grem na prehodu čez cesto. Zihr je zihr, si mislim. Zaradi sekunde, minute ali ure, nimam namena ogrožati to, kar je najlepše obdobje mojega življenja. Raje zamudim, kot da se javim na telefon med vožnjo. Raje zamudim, kot da koga izsilim. Pravzaprav se poskušam nalesti polžje hitrosti, ker menda so sila inteligentne in vzdržljive živali.

Po eni strani mi je bilo vedno kar nekoliko smešno dejstvo, da starši na svoje avte tako z veseljem prilepijo nalepke otrok v avtu, ta in ta v avtu in podobno. Če v avtu ni otroka, ne paziš? A morda kakšen avto vozi robot, pa ne rabiš biti toliko pazljiv? Vedno je v avtu voznik. Torej je vedno v njem človek. Če človek ne pazi na sočloveka, zakaj potem sploh živi?

Tukaj torej sem danes. Sprehajam se na lepo pozno majsko popoldne, v moji desni roki držim pet najbolj ljubkih prstkov moje največje ljubezni in pri meni osebno je čisto vse na pravem mestu. Za sto metrov porabiva približno deset minut. Pregledava sleherni kamen, ogledava si vsako rožico. S svojim omejenim botaničnim znanjem ji razlagam, kaj naj bi bilo kaj, vendar ta svoj deficit vedno nadoknadim z izredno ekspresivno mimiko obraza in telesa in razgibano govorico. Tamala se smeji, to je vse, kar mi je pomembno.

Tam se neki mladi gonijo naokoli s skuterji, po dva na enem, z neprilagojeno hitrostjo in brez čelad, vsi nasmejani in mladostno brezskrbni. Blagor vam, si mislim, uživajte. Jaz pa najprej posedem tamalo na najbolj varen otroški sedež za kolo, ki so ga imeli na trgu, ji zapnem čelado, zahaklam nogici, se usedem na kolo in še sebi privežem čelado na glavo. Počasi speljeva in se v tem istem tempu med vožnjo pogovarjava. Kot penziča, pa nama je čisto prav.

Ne živim več le zase. Večja odgovornost pa prinaša s sabo neskončno večjo končno nagrado. Zaljubljen sem v to odgovornost. In odločen, da bom vedno naredil vse, kar je v moji moči, da bom vedno prisoten. Dejansko in preneseno.

 

13,749 total views, 2 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*