Rak rana

Rak rana

Rak rana sodobne družbe je … denar. Čisto preprosto. Diktira naše početje in počutje. Določa, kaj so naše prioritete. Tudi sam imam z njim največ težav. Ne znam se zdravo distancirati od njega. Številke so vseskozi v moji glavi. Kot da je med sedem ali osem jurjev na računu velikanska razlika. Kot da je velikanska razlika med osem ali osemdeset tisoč evrov na računu. Pravzaprav je razlika le v naših glavah. Kaj potrebujem? Malo. Zakaj potem potrebujem našparan denar? Nimam pojma. Zakaj dovolim, da mi to ne dovoli povsem prosto dihati? Ker sem neumen.

Če hočem veliko denarja, moram zanj veliko delati, sila preprosta enačba. Ampak mene delo ne osvobaja, kvečjemu me zamori. Enkrat ali dvakrat sem službene zadolžitve premleval v svoji glavi še pred spanjem in sem se zbudil povsem polomljen in nenaspan. Če nosiš šiht s sabo v posteljo, namesto ene res hude babnice, potem delaš nekaj resnično narobe. Če delam preveč, postanem slabe volje. Torej moram delati manj. To seveda pomeni, da bo manj cekinčkov, ampak tako pač mora biti.

Poznam ljudi, ki delajo veliko, veliko več kot jaz. Ki nimajo časa za svojo družino, ne poznajo več svojih prijateljev, ne znajo se več uleči na travo sredi dneva in preprosto vse odklopiti. Zato pa se pripeljejo na šiht v čisto novem merđotu. Sicer ga nimajo časa peljati kamorkoli drugam, ampak na parkingu zgleda pa top. Spomnijo se, da imajo otroka, samo malo so pozabili, kako zgleda. Nekoč so bili zabavni, danes pa za to nimajo volje. Čas je denar. Denar je sveta vladar.

Kolikor ga že sovražim, ga še vedno potrebujem. To je moj notranji boj. Ne želim, da določa mojo voljo in da se odločam na podlagi tega, koliko kaj stane. Menda sem že dovolj star, da kupim tisto, kar mi je všeč in potrebujem, ostalo je pa le mašilo. Prekleti kapitalizem! Nudiš nam preveč, jemlješ še toliko več. Jemlješ zabavo, pamet, iskrivost, cinizem, kritiko. Opustiš skupino ljudi in pustiš za sabo skupino zdolgočasenih in predvidljivih posameznikom, ki vsak dan znova izdajo samega sebe v zameno za številko. Najbolj zanimivo pri vseh številkah tega sveta pa je, da se nikoli ne končajo. Če je tvoja sreča torej neposredno povezana z njimi, potem je to zate nedosegljiv ideal.

Opažam da je z denarjem tako – manj razmišljaš o njem, raje te ima. Je kot tista huda bejba v lokalu, ki jo vsi slačijo s pogledi. Ko kdo pristopi do nje, ga takoj odslovi. Če te pa ne zanima, postaneš pa zanjo neustavljivo privlačen. Učim se, da denar postane zame povsem neoseben. Nekaj, kar rabiš, pa se ne razdajaš zanj. Nekaj, kar se vedno uredi. Nekaj, kar lahko v vsakem trenutku dam od sebe.

Mogoče je še največji problem v tem, da želimo denarja vedno več. Kot študent sem ga imel sila malo, pa nisem o njem skoraj nič razmišljal. Sedaj ga imam malo več, zato tudi zaseda večje mesto v meni. Najbolj ponosen pri sebi pa sem na dejstvo, da sem službo podredil družini. Ko se je rodila moja tamala, sem se zavestno odločil, da ne bom odsoten oče. Prilagodil sem svoje delovne navade njenim spalnim, tako da sem bil vsak dan njenega mladega življenja v njem aktivno prisoten. In ta ljubezen se je na koncu izkazala tudi za dobro poslovno odločitev, kajti danes so nekateri nori ljudje pripravljeni plačati za to, da opisujem svojo prvinsko ljubezen do najboljšega bitja na tem svetu.

Denar je zabavna reč. Najde te takrat, ko ga najmanj pričakuješ. Bolj se z njim obremenjuješ, bolj zdolgočasen je s tabo. Najdi nekaj, kar resnično ljubiš in to delaj tako strastno, da te drugi ne bodo mogli spregledati. Si predstavljaš življenje, ki je sestavljeno iz zvoka budilke, čakanje na pavzo, čakanja na malico, čakanja do konca šihta in odštevanje do penzije? To je človeka nevredno življenje.

 

6,392 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*