Neognjeviti

Neognjeviti

Nekako vedno bolj všeč so mi ljudje. Z leti sem spoznal predvsem to, da cenim njihovo raznolikost in raznovrstnost. Če so me na začetku moje življenjske poti motili tisti posamezniki, ki so bili drugačnih nazorov, jim danes z veseljem prisluhnem, ker sem vedno odprt za kaj novega. Vendar mi določen tip človeka še vedno ne sede. Ne razumem jih, ne morem se poistovetiti z njimi, če sem čisto iskren, se jih brez slabe vesti izogibam.

To so tisti, ki v sebi ne nosijo ognja. Ki jih čisto nič ne zanima, v njih prav nič ne vzplamti. Ki se v svoji pozni mladosti sprijaznijo z vsem in vsemi in so prepričani, da je to pač to, kar jim je življenje namenilo ter so pripravljeni tako živeti do konca življenja.

Verjamem, da vsak od nas potrebuje neko veliko strast, nekaj kar mu prinaša največje zadovoljstvo. Tisto nekaj, kar mu ne da spati in zaradi česar mu pospešeno bije srce. Morda je to zaradi druge osebe, zaradi davno izgubljene knjige, zaradi nedeljske nogometne tekme ali zaradi nove obleke. Nekaj je tisto, kar ga vklopi. Nekaj je tisto, kar ga ne pusti pri miru in zaradi tega se vedno trudi biti še boljši, doseči še več.

Poznam kar nekaj ljudi, ki so se prehitro zadovoljili. Verjamem, da so dosegli mnogo manj, kot bi lahko. Če sem iskren, se mi zdi, da bi brez večjih težav dosegli veliko več, kot sem sam, pa se jim tega preprosto ne da. Ali pa verjamejo, da tega niso sposobni. Užalosti me nekdo, ki se življenju proda pod ceno. Ki ne verjame vase in v svoje sposobnosti in posledično doseže mnogo manj, kot si zasluži.

Japonski pregovor pravi, da si le aktivni ljudje želijo doživeti sto let. Če ne iščeš osebnega bistva, počasi propadaš. Delček za delčkom, skorajda neopazno, se razgrajaš. Nekaj te žre navznoter, pa tega nočeš slišati.

Ljudje veliko štejejo. Ure do konca šihta. Dneve do plače. Mesece in leta do penzije. Življenje pa vztrajno teče mimo njih. Ker v njih ni nikakršnega ognja. Sleherni, še tako sramežljivi plamenček skoraj takoj ugasne, ker že toliko let izdajajo samega sebe. In če samo pomislimo, kako ognjeviti smo bili, ko smo bili še mladi, ko smo verjeli, da lahko premikamo gore, spremenimo svet! Sčasoma ugotovimo, da je to nemogoče, pa je čisto prav tako. Obenem bi se morali naučiti, da negujemo in usmerimo svojo strast. Nikoli jo ne smemo zavreči ali preslišati. Nekaj nas mora držati pokonci. Nekaj ima čisto vsak.

So stvari, ki jih imaš rad. So stvari, ki jih svet potrebuje. So stvari, za kar ti lahko plačajo in so stvari, v katerih si resnično dober. Na tebi je, da odkriješ, kaj lahko svetu ponudiš, v čem si docela odličen in to potem delaš z vso strastjo in elanom, ki jo premoreš.

Ne prenesem ljudi, ki so tako omledni kot deževno aprilsko jutro. Vse se je zarotilo proti njim, oni imajo zvezane roke, drugi držijo v rokah škarje in platno. Ne prenesem samopomilovanja. Nihče na tem svetu ne odgovarja za tvoje življenje, vse je na tvojih plečih. Če sprejmeš to odgovornost in ne bežiš pred njo, se docela osvobodiš. Okolje ti bo vedno svetovalo, kaj moraš narediti zato, da boš večini bolj všeč. Ampak večina okolja ne razume, da ni pomembno, da si všeč drugim, ampak da vidiš v sebi nekaj več.

Naj se v tvojih očeh strastno bliska. Ne opravičevat svoje raztresenosti in svojih najbolj nedosegljivih sanj, kajti zaradi njih si vedno na preži. Nikoli se ne zadovoljiš, nikoli, nikoli! In nikoli ne prenehaj iskati svojega bistva. Raje pregori v tem lovu, kot pa da si samo še eden teh, ki preprosto obupa. Zaneti tako visok ogenj, da ga nihče več ne bo mogel spregledati.

 

10,577 total views, 6 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*