Čez komot ga ni

Čez komot ga ni

Kaj nisem? Nisem nekdo, ki rad načrtuje. Pravzaprav sem eden tistih, ki to raje prepusti drugim. Čim manj rad razmišljam o stvareh, ki se še niso zgodile. Zato nisem sposoben razmišljati o potovanju, ki je pred mano. Vem, da nekam grem, vem, da se vrnem in to je nekje to. Vse vmes je mašilo, za katerega upam, da ga bo zapolnil nekdo drug.

Ko sem bil dete, sem se bal leteti, ker pač s tem nisem imel dovolj izkušenj. Potem se hotel biti kot Michael Jordan in sem poskušal leteti na košarkarskem igrišču, pa sem tudi tu sila hitro pristal na tleh. V študentskih letih pa sem zopet preskusil svojo mladostniško odpornost do letenja. Ker sem bil študent, sem imel temu primeru finančno zmogljivost (beri: skoraj ničelno), zato sem seveda letel z nizkocenovnim letalom. Preživel sem. Celo tako vesel sem bil dejstva, da smo srečno pristali, da sem začel navdušeno ploskati. Pa so me takoj podučili, da se tega danes na letalih več ne počne. To se je bojda delalo v neki daljni preteklosti.

Čez komot ga ni, pravijo. Razmišljam o tem, da bi šel spet malo v tujino. V zadnjih letih sem kar nekajkrat letel in to ni več nekakšen osebni tabu. Kot vožnja z avtom, prevozno sredstvo, ki me pripelje od točke A do točke B. Vendar imam nekaj preprostih pravil.

Avto rad parkiram ob letališču. Ne pet kilometrov stran na nekakšni zelenici. Nočem se peljati dve, tri, pet ur do letališča, če pa imamo enega urco oddaljenega od prelepega Novega mesta. Poleg tega porabim toliko za pot do tujine za bencin in večdnevno parkirnino, da se tudi let z nizkocenovcem let več ne splača. Res sem preprost. Gledam, kam lahko letim iz Brnika in mi takoj v oči pade Amsterdam. Nekaj misteriozno seksipilnega je na tej destinaciji. Izračunal sem, da bi porabil od Novega mesta do Amsterdama dobre tri urce. Dobre tri urce! Toliko danes čakaš na mejnem prehodu Obrežje, če hočeš v Zagreb v šoping ali na sladoled.

Hočem nekaj, kar je blizu, majhno in preprosto. Nekaj, kar je v bistvu točno takšno, kot sem sam (razen majhno, pomežik). Da spokaš tisti kufer iz danes na jutri, vstaneš ob človeški uri, se usedeš na letalo na Brniku in si ob poldne v Amsterdamu. Simpl ko pasulj, rečemo pri nas. Oziroma to rečemo tisti, ki še nikoli v življenju nismo skuhali pasulja, a vendar je to že čisto nova zgodba.

Čez komot ga ni je za nas, ki smo v svojem grobem bistvu ležerni, a vedoželjni. Želimo spoznati ogromno novega, pa v to nismo pripravljeni vložiti preveč truda. Želimo nekoga, ki to opravi namesto nas – in jaz sem vse to našel v Adrii Airways. Ker pa niso škrti, bodo v nagradni igri podarili 2 letalski karti s prenočitvijo v Parizu (oui, oui, mi amor) in še 4×2 letalski karti Adrie Airways. Don’t say they never gave you nothin’.

Že sedaj vidim, da bo kot star, osivel, šarmanten starejši moški potoval po svetu (če bi bosta zdravje in finančna likvidnost to omogočala). Usedel se bom na letalo in si bom delil nebo. Z oblaki, gorami, pticami, izgubljenimi mislimi in neukrotljivimi sanjači. Moj najljubši pogled je tisti, ko je letalo šele dobro vzletelo in se ljudje, hiše, travniki in mesta vztrajno manjšajo. Takrat šele dobim občutek svoje majhnosti in zaradi tega se imaš še rajši. Za cel svet sem skoraj nič, za nekoga sem pa cel svet. Če to ni čudovito, potem ni nič.

Resnično težko je le slovo od kraljice tvojega srca. Zato pa je ponovno snidenje še toliko bolj slastno.

 

Objava je nastala v sodelovanju z Adrio Airways

19,670 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*