Joka, pa kaj potem?

Joka, pa kaj potem?

Zakaj človeški mladiči ne smejo jokati?

Ko vzamemo mačji mamici novorojenega mladička, bo ta mijavkal in jokal, dokler ga ne spustimo nazaj v njeno zavetje. Prav tako bo cvilil pasji mladič, piščanček, teliček, medvedji mladič, šimpanz … Seveda nam je to povsem jasno in razumljivo, saj je normalno, da komaj rojeno bitje išče zaščito svoje živalske matere. Toda zakaj je potem tako zaskrbljujoče, ko zajoka dojenček, če ga nekdo vzame iz materinega naročja? Zakaj se morajo naši mladiči že v prvih ranljivih mesecih svojega življenja naučiti samostojnosti? Brez joka zaspati, ležati v vozičku, pri babicah in dedkih v naročju … Vsi smo obremenjeni s tem, kako se bo nekajmesečna štručka razvadila in potem bomo zapečateni za vse življenje.

Pred dnevi sem v eni izmed mami skupin prebrala izpoved mamice, ki je zaskrbljeno spraševala, kaj je narobe z njeno vzgojo, ker njen 8 mesečnik joka, ko ga preda drugim ljudem v naročje. Napisala je, da se ona sicer s tem ne bi obremenjevala, vendar ji vsi govorijo, da njegovo vedenje ni normalno. Uboga mamica, zasmilila se mi je v dno duše. Namesto da bi uživala v teh mesecih popolne povezanosti otroka in mame, ki tako hitro minejo, se že sedaj obremenjuje s tem, kako naj bi kiksnila pri vzgoji.

Verjetno se me je njena izpoved dotaknila toliko bolj, ker je bila tudi Višnja precej jokav dojenček. Res smo jo veliko prenosili na rokah in v nosilki, razen mene in Jureta pa je nihče ni smel vzeti v naročje. Po glavi se mi je podilo nešteto vprašanj, ali je z mojim otrokom kaj narobe. Zakaj je tako občutljiva na okolico? Ali je avtistična? Ko sedaj pogledam nazaj se mi zdijo te moje misli prav smešne, ampak v tistem času sem bila resnično zaskrbljena. In seveda mi obtožujoči pogledi okolice niso prav nič pomagali. K sreči sem med vsemi nasveti naletela tudi na enega, ki je dejal, da naj Višnjo še bolj stiskam k sebi in da naj se res odzovem na vsak njen klic. Ta nasvet sem ponotranjila in takoj mi je bilo lažje pri srcu.

In kaj lahko po dobrem letu in pol povem o naši jokajoči dojenčici, ki smo jo tako močno razvajali? Zrasla je v zadovoljno, veselo, samozavestno malčico, ki ima rada družbo ljudi in je presrečna, če lahko nastopa in pokaže, kaj zna. Kljub temu, da ji je redko nerodno, pa v naročje k drugim ljudem še vedno ne želi. In s tem ni prav nič narobe. Poljubčki in objemi so rezervirani za mamico in očka ter babico in dedka.

Zanimivo mi je, da je stara miselnost o vzgoji otrok še vedno tako prisotna. Naše prababice so živele v težkih povojnih časih, ko so morali trdo delati, da so preživeli sebe in svoje družine. Ni bilo časa za ukvarjanje z otroci, zato so dojenčke kaj hitro navadili na to, da so sami v miru počakali na mamo. Toda zdaj so časi drugačni in mišljenje ljudi bi se lahko počasi spremenilo. Če napredujemo na vsem mogočih področjih, se izobražujemo in raziskujemo vse kar nas obdaja, zakaj glede vzgoje otrok ostajamo še vedno v predpotopnih časih?

Vsaki mamici, ki me vpraša za nasvet glede vzgoje svojih otrok, vedno odgovorim isto. Ne poslušaj očitajočih nasvetov okolice. Poslušaj svoje srce, saj te je narava obdarila z materinskim čutom, ki nas žene v to, da mamice vedno delamo prav.

“Ker vsaka mama je prava mama. Dana za srečo in na veselje. Prava in ena sama, za vse življenje.”

 

27,024 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*