Vsi smo mi papagaji

Vsi smo mi papagaji

»Koga maš rada?«, jo vprašam že 748-ič. »Kuza,« kar izstreli. Za sekundo ali dve me zmede, zato ponovim vprašanje. »Alo, koga maš rada?« »Kuza«, ponovi. Obupam in nadaljujem: »Pa koga še?« »Mamica.« Kakopak, to sem lahko pričakoval. »Pa koga še?« »Oci.« Dobro, si mislim, vsaj na tretjem mestu sem. Resnično sem se bal, da me bo iz stopničk zrinila še sosedova muca Maca, ki jo vidi približno trikrat na teden.

Mi imamo seveda spet novo obdobje. Jaz mu rečem kar »papagaj« obdobje. Kar rečem, poskuša ponoviti s svojimi zlogi, ponavadi še šumnike pusti nekje na polju. Kar rečeš ti, bo tudi poskušala ponoviti. Pazljiv moram biti, da ne rečem kakšne obscene. Sila zabavno pa mi je, ko skupaj sprehajava psa in zraven govori yo-yo. Ker je to slišala od Tupaca. Tako je, mala, kar uči se od najboljših.

Ko pogledam to svoje malo dete, sem nad njim vedno iskreno navdušen. Zabavna je, samozavestna, luštna, iskrena in preprosta. Še ko me jezi, vidim v njeni trmi veliko svoje, zato jo lažje razumem. Tudi mene nekateri ljudje prenašajo že več desetletij, pa sem jim zato hvaležen. Včasih gledam tega svojega otroka in se sprašujem, če je zdravo, da imaš nekoga tako rad. Potem se pa spomnim, da je ogromno ljudi sposobnih sovražiti brez razloga, zato jaz svoje več kot utemeljene brezpogojne ljubezni ne mislim pred nikomur opravičevati.

Nekatere skrbi, da jo bomo razvadili. Zato, ker jo imamo preveč radi, ker smo ji v osebni stiski vedno na voljo in ker ji nudimo tisto, kar mi nismo nikoli imeli. Pa jih odmislim, te vseprisotne nergače. Zmotno namreč mislijo, da vse počnem samo zanjo. Ogromno stvari počnem za svoj duševni mir, ki je seveda neločljivo povezan z njo.

Nikoli se nisem drugim opravičeval. Sem, kar sem, tako dobre kot slabe lastnosti so tiste, ki me soustvarjajo. In tega ne počnem tudi s svojim otrokom. Če začne moja tamala jokati, drugim ne razlagam, zakaj to počne, ker se jih to ne tiče. Če se valja po tleh, je to zato, ker isto počne tudi njen očka, ne pa zato, ker išče pozornost. Če je za druge preglasna, je le naštimana na naravno glasnost familije Marolt, ki ni nikoli slovela po svoji diskretnosti.

Naštel bom stvari, ki jih počnemo skupaj: Jemo. Spimo. Se smejimo. Se igramo. Valjamo po tleh. Jokamo. Lulamo. Kakamo. Beremo. Si umivamo zobe. Hodimo v gozd. Peljemo psa na sprehod. Zalivamo rože. Sestavljamo omare iz Ikee. Gledamo basket. Gremo na basket. Pojemo. Plešemo. Če pade Višnja po tleh, padem tudi jaz. Zato da ji pokažem, da ni sama v trenutku slabosti in se lahko skupaj vedno vstanemo. In zaradi tega bo lahko čez nekaj dni, mesecev ali let vstala sama, brez moje pomoči in z lastno samozavestjo.

»Koga maš rada?« To vprašanje je bolj namenjeno mojemu egu kot pa otroku. Mali je danes najbolj všeč pes. Včeraj, danes in jutri ima najrajši mamico. Vedno pa sem tu tudi jaz. To vidim v njenem smehu, kretnjah in potezah. Vedno, ko vstopim skozi vhodna vrata, me pozdravi z nasmehom in nerodno stopica proti meni. V tistem kobacanju vidim osebni smisel življenja, ko se ti življenje popolnoma in brezpogojno odpre in te objame.

Tamala postaja mali barabin. Včasih me že prinese naokoli. To mi je izredno všeč. Dokler je samo ležala na hrbtu in ni znala ubesediti svojih čustev, sem imel prednost v teh najinih brezskrbnih dvobojih. Sedaj se uči marsikaj. Naša mala tabula rasa, ki je vsak dan popisana z nečim novim, še lepšim in še boljšim. Ne sprašujem je več, koga ima rada. Sedaj jo vprašam, kdo je očkova ljubica. In vedno odgovori, da je to I-A (beri Višnja). Če mi bo kdaj odgovorila z kuza, bova potrebovala še en pogovor.

 

14,913 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*