Bloger je imel še pred časom nekam negativni prizvok, kot da gre za neke vrste pisunčka, ki ni dovolj dober, da bi pisal knjige ali za cajtnge in potem piše svetovnemu medmrežju, kjer ga bo zagotovo kdo ovohal. Bloganje je bilo pred nekaj leti samo zguba časa ali zgrešen hobi nekaterih. Vendar sedaj ugotavljam, da pogrešam te preproste dni, ko je bilo vse še naivno in preprosto. Ko si pisal zato, da si »spucal« svojo vest in ti je vsake tri tedne nekdo, ki te bere, zvečer v kafiču častil pivo.

Potem so blogerje zavohala podjetja. Ful so poceni, če ne kar zastonj, veliko ljudi jih spremlja in to je v povezavi s FB-jem in Instičem ful poceni reklama za nas. Začela so se nekakšna sodelovanja. Najprej je šlo za naturalno menjavo, blago za blago, potem so bili pripravljeni nekaj malega za to našo brezpredmetno udrihanje po tipkovnici tudi plačati. In posledica tega je nagel vzpon števila blogerjev, blogerk, blogov in vsega s predpono blog. Kot se zgodi z vsako stvarjo v življenju, ko pride v igro denar, gre vse k vragu.

Torej danes poznamo blogerje, ki so sposobni »oglaševati« vse od medicinskih pripomočkov za invalide do brezalkoholnih pijač za regeneracijo po telovadbi, čeprav so zadnjič tekli cooperja v srednji šoli. Vse, kar je plačano ali da nekaj uporabnega v zameno, je dobro. Vse je vredno našega imena. Vse je naprodaj, tudi naša pišoča duša.

Tudi jaz sem dobil na svojo virtualno mizo že kar nekaj sodelovanj. Nekateri med njimi so me tudi plačali in to ne slabo. Vendar to ne pomeni, da bom sodeloval z vsakomur. Imam svojo ceno, od katere ne odstopam. Ta cena je več naročnikov odvrnila, kot pa jih privabila k meni. Ker verjamem v svojo zgodbo in ker ne bom nekaj pisal samo zato, ker lahko za to nekaj dobil. Takoj povem, da ne bom pisal reklame. Pisal bom tako, kot vidim in čutim. Če te pogoje sprejmejo, smo na pravi poti.

Ko sem se pred dnevi pogovarjal s kolegico iz oglaševalske agencije, me je opozorila, da moram biti zelo previden, s kom vse sodelujem. Če si na vsakem koraku, velikim podjetjem ne boš zanimiv. Če ti gre samo za denar, bodo to kmalu izvohali. In če pišeš samo zato, da opravičiš tistih nekaj evrov, se to pozna na tvojem pisanju. Nekvalitetne vsebine na dolgi rok pač ne nosijo vode.

Sedaj blogerji iščejo malarje, ki bi jim v zameno za dva Insta storyja in blog objavo prepleskali bajto. Vse se da kompenzirat. Menda se lahko tudi poročiš takrat, ko dobiš zastonj fotografa in catering in cvetličarja, mogoče bi se dalo za en selfie še kaj z matičarjem zmenit. Če se ti pokvari avto, gledaš po rumenih straneh, kateri mehaniki so dovolj »frišni«, da rabijo kaj reklame. In če dobro, fajn dobro pomisliš, je ta človek nekdaj pisal iz ljubezni do pisanja.

Slišal sem celo to, da obstajajo blogerji, ki se »ponujajo« naokrog. Se pravi, da sami stopijo v stik z naročnikom in mu ponudijo svoje storitve. Zanimivo, kaj ne? Pa vsi dobro vemo, kdo vse še ponuja svoje storitve drugim v zamenjavo za malo zelencev, ne?

Zelo rad imam blogerje, ki veliko pišejo, ki raziskujejo, ki ne postanejo predvidljivi. Sovražim tiste, ki napovejo svoj prihod v čudoviti svet bloganja z besedami »jaz sem ta in ta in imam že dvaindvajset minut svoj blog. Kako pa z njim zaslužim?

Ne pozabi, zakaj si začel. Ne pozabi, kaj te je na začetku gnalo. Ne padi v vrtinec številk, tako lajkov kot evrov. Ostani to, kar si vedno bil in piši najprej zase. Če boš dovolj dober in vztrajen, bodo ljudje sami pristopili do tebe. Beri knjige in ne drugih blogerjev. Ena vrstica Dostojevskega je vredna več kot cela stran, ki jo je spisal Jure Marolt. Piši, ker drugače ne moreš in ne znaš.

 

11,748 total views, 4 views today