Tebi in njej

Tebi in njej

To je moj zapoznel materinski zapis. Zapoznel zato, ker me je nanj spomnila moja mala. Prinesla je eno starih fotografij, ki jih vedno rada gleda in mi je povedala, da je na sliki babi Sauka. Slavka. Tista, ki je ne bo nikoli spoznala in tista, ki jo pogrešam kot nor že točno 4923 dni. Ker sem to začel pisati včeraj, je to že 4924 dan.

Ko mi je moja mala omenila mojo mamo, se mi je kar zlomil glas, v očeh pa so se nabirali neki meni precej neznani izcedki. Močno sem jo stisnil k sebi in poljubljal njeno nedolžno, hecno glavico. Nič na tem svetu mi ne bi pomenilo več, kot če bi moja hčerka imela to možnost, da bi spoznala svojo babico. Samo enkrat si želim, da bi jih videl, kako se igrata ena z drugo, kako vsrkavata bistvo vsega, kar življenje prinaša s sabo.

Moja mati je bila vzgojiteljica. Otroke je oboževala in svoj čas je na njih pazila kar v naši hiši. Imeli smo posebno sobo, ki je bila namenjena njihovi igri. In tako sem se tudi jaz vedno igral z drugimi otroci in neznansko užival v njihovi čutnosti in brezmejni energiji, tudi ko sem bil že dvakrat starejši od njih. Nekaj časa je pazila tudi na otroke s posebnimi potrebami. Tako sem se zgodaj naučil, da smo si ljudje različni, pa si vsak od nas zasluži spoštovanje. In takrat sem se naučil, da ni nič v življenju samoumevno. To, da hodiš, vidiš ali se smejiš. Hvaležen moraš biti čisto za vse.

V mojem življenju so bile vedno prisotne močne ženske Najprej je bila to moja mati, potem babica, nato moja boljša polovica in logična posledica vsega tega je, da je moj prvi otrok ženskega spola. Ko nekoga dalj časa ni več v tvojem življenju, nekako idealiziraš spomin nanj. To je dobro. Slabi spomini zbledijo, lepi ostanejo. In sedaj vidim veliko svoje mame v svoji mali, pa morda ne gre za nič več, kot le brezpogojno ljubezen, ki sem jo – in jo seveda še vedno – čutim do obeh.

Jaz vidim v svoji hčerki svojo drugo priložnost. Resnično prezgodaj sem ostal brez svoje mame, zato sedaj želim vse to nadoknaditi z bitjem, ki sem ga soustvaril sam. Kri ni voda. Veže nas nekaj več, nekaj, kar je preveč svetega, da bi poskušal opisati z nekaj okrasnimi pridevniki.

Naučiš se živeti brez nekoga, ki ti v določenem trenutku pomeni največ, vendar te to še vedno spremlja na vsakem koraku. Jaz včasih še vedno zavidam ljudem, ki se lahko kadarkoli usedejo v svoj avto in se odpeljejo svoji mami na obisk ali kosilo. Zato sem prikrajšan in tega se zavedam. Vendar se ne smilim samemu sebi, ker to so zgodbe, ki jih piše življenje. Ničkolikokrat lažje pa mi je sedaj, ko imam v svojem življenju še eno malo, pristno, veselja polno malo bitje, ki je nič bolj ne razveseli od pogleda na svoja starša.

Pogosto se zalotim, da sanjarim o idealnem popoldnevu, kjer sta moja mati in moja mala skupaj, sredi prostranega travnika sedita na dekici in se igrata, jaz pa ju nekje od daleč, tako daleč, da me ne vidita, s kotičkom očesa opazujem in se smejem navznoter in navzven. Gledam ta krog življenja in ugotavljam, da je čudovit. Ampak življenje ni idealno, še zdaleč ni popolno. Zato lahko o tem le sanjarim. Vendar se skoraj vsak dan z mojo malo uležem na tla in gledava v nebo in štejeva nevidne zvezde in opisuje oblake vseh ovrst in oblik in takrat se vsakič znova zavem, da nikoli v življenju nisem bil srečnejši. In vem, da se moram za to boriti vsak dan, ker ni nič v življenju samoumevno. Tega me je naučila moja mama. Hvala ti, sto in tisočkrat.

 

22,274 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*