Zadnji vikend smo se z družino potepali po Ptuju ter se sproščali in namakali svoje ritke v bazenih Term Ptuj. Bil je res enkraten oddih, predvsem pa je v čofotanju uživala naša Višnja. Po bazenih je veselo parodirala v svojim malih kopalkah in marsikatera mamica me je začudena povprašala, ali ne nosi več pleničk. Zato sem se odločila, da z vami delim našo izkušnjo  odvajanja od pleničk in upam, da bo morda komu tudi v pomoč pri privajanju njihovega malčka na kahlico.

Z raznimi mejniki, ki naj bi jih otrok dosegel pri določeni starosti, nisem bila nikoli preveč obremenjena. Mislim, da je vsak otrok zgodba zase in vsak se razvija in napreduje v svojem tempu. Pomembno se mi zdi le, da otroka pri njegovem razvoju spodbujamo, mu nudimo oporo in ga poslušamo. Z mislijo, kdaj bom dala Višnjo iz pleničk se nisem obremenjevala. Ko mi je moja mama pri Višnjinih 8 mesecih prvič omenila, da bi jo lahko počasi kdaj posedla na kahlico, sem se ji le nejeverno nasmejala.

V tistem času sem hodila na kavico s skupino mamic, s katerimi smo skupaj obiskovale gibalnico za otroke. Kar nekaj jih je bilo takih, ki so za otroke uporabljale pralne plenice in se navduševale nad idejo, da je otrok od rojstva brez pleničk. Resnično jih nisem razumela. Med našim kofetkanjem so svoje dojenčke pogosto nosile lulat na stranišče, namesto da bi uživale v že tako redkih trenutkih zase. Vseeno so me spodbudile, da sem jo čez poletje, ko je bila Višnja stara 10 mesecev, prvič posedla na kahlico. To je bil odpor! Mislim, da je kar poletela iz kahlice in jo odrinila na drugo stran sobe. OK, sem si mislila. Kot zgleda ni pripravljena. Oziroma nisem bila pripravljena jaz.

Za nekaj časa smo pozabili na vse skupaj, kmalu po Višnjinem prvem rojstnem dnevu pa je od pleničk pričela odvajati svojo tri mesece starejšo hčerko moja dobra prijateljica. Kmalu je bila njena malčica suha, zato sem se tudi jaz odločila, da z Višnjo ponovno poskusiva. Tokrat je bilo vse drugače. Višnja se je brez težav usedla na kahlico in na njej zdržala nekaj minut, vmes pa pogledala kakšno knjigo. Pazila sem, da sem jo na kahlico posedla takrat, ko sem opazila, da je bila njena plenička že nekaj časa suha, na kahlici pa je vedno sedela le nekaj minut. Nikoli je nisem spraševala ali jo tišči lulat, ali želi na kahlico, samo odvila sem jo, ji v roke dala knjigo in jo brez besed posedla gor, kakor da bi jo posedla na stol.

V prvih dneh nismo dočakali nobene lužice, potem pa ji je vendarle enkrat uspelo. Rekla sem ji poglej Višnja, lulala si! Z zanimanjem je gledala lužico v kahlici. Ko ji je naslednjič zopet uspelo, je želela v kahlico seči z roko ter potipati lužico. To sem ji tudi pustila. Potem je zelo hitro povezala kaj pomeni lulanje, jaz pa sem kmalu dobila občutek, kako pogosto jo moram posedati, da je plenička ostala suha. Višnja je v tistem času že začela malce govoriti in vedno bolj pogosto se je zgodilo, da je zajokala in govorila ka-ka, ko je zmočila pleničko. Takrat sem dojela, da je čas, da s pleničkami zaključimo. Tako je Višnja od svojega 15 meseca čez dan suha. Hecno je pomisliti, da je bila brez pleničk še preden je hodila, saj je shodila precej pozno.

Moram še povedati, da je bil celoten potek odvajanja od pleničk malce lažji, ker je Višnja trenutno še doma in ne hodi v vrtec, saj bi vzgojiteljice v vrtcu težko ves čas nadzorovale eno malčico in jo na slabo uro posedale na kahlico.

Sedaj gre Višnja včasih že sama na kahlico, ko začuti, da jo tišči, najraje pa vidi, če si ji pridruži še očka ali mamica. To je čas za prebiranje pravljic in pesmic, po možnosti vedno istih, ter petje in čvekanje. Če se med tem v njeni kahlici pojavi kakec je še posebej ponosna in zavpije KAKI! ter ga z navdušenjem odplakne v wc školjki. 🙂

 

12,203 total views, 2 views today