Kakorkoli obrnemo stvari v življenju, vedno pridemo do istega zaključka: razen redkih in sila svetlih izjem te ljudje razočarajo. Napaka je v meni, tega se zavedam, ker verjamem besedam in spregledam srce. Ampak razočarajo te le odrasli ljudje. Otroci nikoli.

Otrok in živali menda ne moreš nikoli pretentati. Oni se odzivajo na energijo, na tvojo avro, tvoje besede jim ne pomenijo veliko ali pa še nekoliko manj. Vedno raje imam otroke. Ko te ne poznajo, te sprva nekoliko začudeno in nezaupljivo gledajo. Preučujejo iz kakšnega testa resnično si. In če ugotovijo, da si za njih pravi, te sprejmejo brezpogojno. Nasmejijo se ti ob vsakem srečanju, ti želijo le dobro in upajo na enako mero vljudnosti in dobre volje.

Otroci so resnično čudoviti. Tudi večina živali in nekaj bilk. Šele s starostjo se priučimo, kako biti preračunljivi in zajedljivi. Ker nas bojda življenje izuči. Življenje nas ničesar ne nauči, razen kakšnih bedarij. S starostjo postane docela neprebavljivi. Resnično si želim le tega, da bi bil lahko otrok v družbi otrok. Brez skrbi, namigovanj in skritih sporočil.

Otroci lepše pojejo, se bolj iskreno smejijo, se vse dogovorijo in te sprejmejo točno takšnega, kot si. Sprenevedanje organsko zavračajo. Kaj niso čudoviti?

Žal pa je tako, da imaš večino »odraslega« življenja stik le z drugimi starci. Pogovarjaš se o stvareh, ki te ne zanimajo, izmenjuješ vljudnostne puhlice, se smejiš neposrečenim šalam in čakaš na prvi trenutek, ko se lahko izgovoriš na svojega otroka in se greš igrat z njim.

Zadnjič sva sredi dneva ležala na sredi igrišča. Kar na tleh in sva se smejala eden drugemu. Okoli naju je bilo polno ljudi, pa nama ni bilo za nikogar mar. Imela sva eden drugega in nisva potrebovala čisto nič več. Pomislil sem, da nikoli v življenju nisem bil srečnejši. Na svoji poti mi je življenje postavilo mnogo ovir, ko me je preizkušalo iz kakšnega testa sem, nikoli pa mi ni dalo večjega darila. Če bi lahko cele dneve preživel tako, da skupaj leživa na tleh in se brez zadržkov smejiva eden drugemu, sem dosegel nirvano. Knjige, ki sem ji do sedaj prebral, mi obljubljajo, da je to pač tisto največ.

Nisem več tata. Na to sem se moral kar navaditi. Sedaj sem oci. Simpatično. Moje dekletce raste z nepredvidljivo in neustavljivo hitrostjo in nekako imam občutek, da jaz tudi z njo. Če sem pred leti še želel izboljšati svoje napake ali pomanjkljivosti, jih sedaj sprejemam kot del mene. To nas pač učijo otroci. Ni pomembno, kakšen si, le da si iskren.

V življenju ne odraščaš, ampak se le priučiš stvari, ki te tiščijo k tlom. Ko si otrok, je vse mogoče. Velikani, pošasti, neskončno vesolje, sladoled s sedmimi kepicami, mavrica, ki jo ujameš v svoj objem in punca, ki ti na prvi pogled zgleda ničkolikokrat preveč lepa, da se zanima zate. Ko odrasteš, se »naučiš«, da življenje ni tako preprosto. Da ni vse tako lahko dosegljivo in da moraš stati z nogami trdno na tleh, glava pa ne sme biti v oblakih.

Pa bi morala biti ravno v oblakih, nikoli ne bi smela pristati na zemlji. Vedno bi moral imeti možnost, da se uležeš na tla sredi gruče ljudi v objemu osebe, ki ti pomeni vse in bi bili vsi drugi čisto nepomembni. Če parafraziram: bolj kot spoznavam odrasle, rajši imam otroke. Še nekaj: najrajši imam tiste odrasle, ki še vedno in na vsakem koraku nosijo otroka v sebi. Negujejo ga in ga nikoli docela ne zgubijo. Romantični sanjači in neustrašni raziskovalci lepega. Kdor trdi, da moraš končno odrasti, ne ve ničesar o življenju.

Jaz hočem bit otrok do svoje smrti. Saj se ti vidi, mi pravi ena. Tebi pa to, da si še zdavnaj pozabila, kako to izgleda, ji odgovorim. Vidite, kako preprosto je to. Bodite ponosni na to, da ne boste nikoli bili docela pripravljeni odrasti.

17,466 total views, 2 views today