Božam mamico po obrazu, vse gladko. Božam tatata in mi v roki ostanejo nekakšne črne kocine. Ravno sem se bril, pravi. Še enkrat pobožam mamico in ima tako gladko kožo kot jaz. Še enkrat pobožam tatata in je vse neki hrapavo in neenakomerno poraščeno. Še dobro, da sem  punca, si mislim.

Vedno bolj opažam, kako različna sta si mamica in tata in vem, da so si tako različni ženske in moški. Ene so lepi, drugi (se trudijo biti) zabavni. Tata bi se igral z žogo, mamica mi da svojo škatlo z nakitom. In potem si dam naenkrat sedem verižic za vrat, vsaj tri od teh s koraldami in sežejo vseskozi do tal. Sedem naenkrat zato, ker lahko. Ker sem diva. Ker mi vsaka komad od Beyonce pove, da mi ni enake na svetu. Zato lahko.

Tata, ki seveda ne gleda v tla, ko hodi po hiši, se je zapletel v eno teh mojih korald in skoraj padel po tleh. Hehe, spreten pa ni. Nekaj benti, ampak mu mamica pove, da pred mano ne sme in zato samo piha globoko v sebi. Moški so res hecni. Namesto da bi se trudili, da so tudi oni tako lepi, kot je svet okoli njih, raje počivajo. Potem se pa čudijo, da se punce rihtamo samo za druge punce. Ne bom pustila, da dveletna Iza iz sosednje ulice zgleda bolje kot jaz, to pa že ne.

Tudi drugačno izrazoslovje uporabljajo. Ko me nagovarjajo ženske, sem lepa, princeska ali lepotička. Ko me moški, jih najprej zanima, katerega spola sem. Alo, roza španga ti tega ne izda?! Tutu krilce menda ne nosi kakšen Marko, a? Mamica pravi, da moški preprosto ne opazijo teh stvari. Zato pa takoj opazijo, če igralec stopi v avt, to opazijo pa isto sekundo.

Vedno več znam že povedati. Meni se zdi, da sem super razumljiva, pa me še vedno ne zastopijo vedno. Oziroma tatata sumim, da je selektivno gluh. Ko rečem kaj takega, kar bi tudi on počel, sliši v trenutku. Ko mu rečem čič, da se usede k meni in se igrava čajanko in hišo, pa se dela nevednega: »Kaj, ne slišim. Mamico bi? Kar pokliči jo, pride takoj. Mami, mami!«

Sedaj zjutraj pridem do tatata in mu pokažem, kako sva se z mamico oblekle. Gleda, pa reče vedno isto. Pa nisem oblečena vedno isto, da ne bo pomote. Včasih imam tudi klobuček na glavi. Ali nove pajkice. Da o čevljih ne govorim. On pa vedno pravi, da sem super. In to je človek, ki se hvali, kako je dober z besedami, nekdo, ki stresa okrasne pridevnike iz rokava. Pff, pa kaj še!

S tatatom še vedno hodiva skoraj vsak dan na košarko. On meče, jaz pa ploskam. Jaz mečem in me on spodbuja. To so tej najini trenutki, ki nama jih ne more nihče vzeti. Čeprav mu veliko časa ob tem govorim, da sem lepa, sva še vedno Višnja in tata. To sta lepi par.

Ko srečam kakšnega dojenčka, se kar čudim, kako majhni so. Menda sem bila nedolgo tega tudi jaz tak mali krofek. V vsega nekaj mesecih pa sem zrastla v čisto pravo damo. Ki ima rada žive barve, dodatke, klobučke in lepe čevlje. Z mami se vsak dan drugače zrihtava, pripraviva najine cote že dan prej. Tata je pa skos v boksaricah. Ker imamo menda tako zakurjeno, da mu je vroče. Najbolj ga iztirijo obiski, ker se mora obleči. Ne trudi se kaj preveč. Najbližja majica in kratke hlače. Nič na glavi, nič v laseh. Nobenih živih barv ali lepih čevljev. Kako so moški dolgočasni … Kako smo ženske lepe! In menda se moramo z njimi potem ukvarjati večino življenja. Jah, vsak svoj križ nosi, pravi tata.

 

13,443 total views, 2 views today