Leživa na soncu ob bazenu, zatopljena vsak v svoje misli. Kar naenkrat se obrne proti meni in reče: »Veš, kaj sem razmišljal? Mislim, da mi gre pisanje kar dobro od rok. Mogoče mi bo pa z blogom dobro šlo in si bom nekoč s pisanjem celo služil kruh.« Sama pri sebi zavijem z očmi in se sprašujem, kako mi je uspelo najti za partnerja edinega človeka na tem svetu, ki je z glavo še bolj v oblakih kot jaz. Z začudenim in malce jeznim glasom rečem: »Pa Jure, saj veš da to ni možno?! Kdo dandanes še živi od pisanja in bloganja? Poglej, kakšna recesija je, ljudje so veseli, če sploh imajo službo, ti pa imaš tako sanjave poglede na svojo prihodnost.« V očeh mu vidim, da sem ga prizadela, da je od mene pričakoval podporo.

Od tedaj je minilo že skoraj 5 let in še vedno mi je žal, da tistega dne nisem verjela v svojega moža. Vzgojena sem bila namreč z idejo, da si človek življenja ne sme zastaviti preveč sanjavo. Da mora biti priden, se učiti, narediti šolo, si najti službo in delati do zaslužene upokojitve. K sreči moje besede Jureta niso odvrnile od zastavljenega cilja. In tako je leta 2014 nastal Ljubki nesmisel. Z Juretom sem delila njegovo vznemirjenje in veselje ter s ponosom brala in delila njegove zapise. Včasih so bili v njih ujeti tudi bolj zasebni trenutki najinega življenja in prijateljice so me pogosto spraševale, če me ne moti, da javno piše o najinih zasebnih in osebnih stvareh. Po pravici povedano me to res ni nikoli motilo. Ljubezen, prepiri, seks so vendar del življenja vsakega človeka. Ko sva bila kdaj skregana, sem si pri sebi mislila, da bi ga z veseljem za kakšen teden posodila kakšni od njegovih zvestih bralk, hehe 🙂

Ljubki nesmisel je uspešno rasel, vendar mu je še vedno nekaj manjkalo. To sva čutila oba z Juretom. Ko sem zanosila, sem mu namignila, da bi lahko imel eno rubriko namenjeno njegovemu pogledu skozi očetovske oči. Jure sicer tega noče priznati, vendar je bila ideja za rubriko Danes kuha fotr pravzaprav moja 😉 Tako so pričeli nastajati meni najlepši zapisi na svetu. Ti zapisi so mi polepšali dneve in mi olajšali marsikateri težki trenutek v novi starševski vlogi. Mamice znamo biti same do sebe zelo kritične in želimo biti popolne mame za naše male škratke, očetje pa prinesejo v starševstvo tisto sproščenost in razigranost, ki jo potrebujemo.

Čeprav včasih izgubljam živce, ko Jure v svoji sproščenosti sredi zime Višnji pozabi dati kapo na glavo z izgovorom, da saj ima vendar bunda kapuco. Globoko diham, ko ji za kosilo ponudi gosto breskovo kašico ali ji med igro izpahne komolec. Ko vidim Višnjine žareče učke vsak dan, ko zagleda svojega Tatata, vem, da vse dela prav. Kmalu je Jure začel zapisovati tudi pogled skozi Višnjine oči in ob teh zapisih sem se resnično zabavala. Tako dobro je ujel njen karakter in otroško nagajivost. Najbolj vesela sem, ker bodo ti zapisi ostali za vedno lep spomin.

Presenetil pa me je odziv na zapis Skozi Tjašine zelene oči. Veliko bralcev je namreč mislilo, da sem zapis napisala sama in bilo je kar nekaj spodbudnih besed, da naj pričnem pisati tudi jaz. V meni je že nekaj časa tlela želja, da bi se na Ljubkem nesmislu tudi zame našel kotiček, kjer bi lahko delila svoje poglede na svet, ustvarjalne projekte, nakupovalne podvige in vse, kar me osrečuje. Spodbuda bralcev mi je dala zagon za ta prvi korak in veselim se novih avantur, ki so pred nami.

Pozdravčki od Maroltovih

17,668 total views, 2 views today