Zapiski torkovega večera

Zapiski torkovega večera

Nekje daleč, vendar še vedno dovolj blizu, da se ga dobro spomnim, je bil čas, v katerem so bili najbolj cenjeni inteligentni ljudje. Do njih si čutil strahospoštovanje. Želel si biti z njimi, hkrati pa si se ogibal temu, da te vzamejo na piko in izpostavijo tvoje pomanjkljivosti. Pametnejši si bil, več si si lahko dovolil. Pa danes? Obstaja še kdo, ki ceni nekoga, ki razmišlja drugače in več?

Danes so to brezupni sanjači, zabušantje, luftarji, vsi tisti, ki se bojijo nekaj narediti s svojimi rokami. Za ene je lopata, za druge pa peru (s tipičnim dolenjskim poudarkom na u). Prvi so pravi, drugi so pisuni. Pamet je postranska stvar, ta te ne bo nikamor pripeljala. Še posebej če se želiš uspešno podrediti prevladujoči kapitalistični srenji, ki zavira individualnost in spodbuja vzorce podrejanja in ponavljanja. Zakaj bi bil karkoli drugega, če pa imaš pred sabo navodila, kako postaneš točno tak, kot smo mi vsi?

Ljudje se zato sramujejo dejstva, da ponoči ne zaspijo, ker razmišljajo o življenju. Če bi zgubljali spanec zaradi misli, povezanih z njihovim šihtom, bi bilo vse v redu. Nekaj povsem drugega pa je, če ne spiš zaradi vznesenih čustev neuslišane ljubezni ali iluzornih ciljev, ki jih skoraj gotovo ne boš nikoli dosegel.

Ljudje se sramujejo tega, da razmišljajo. To je čas, ki ga izgubljajo in se ne bo nikoli več vrnil. Zgubljen čas pa v prostem prevodu pomeni zgubljen denar. Seveda večina nima težav s tem, da nekaj ur dnevno skrola po Facebooku in/ali Instiču in išče trenutke (ali, če imajo srečo, njih več) nesreče drugega. S tem namreč toliko lažje opraviči svoj obstoj.

Zbrali smo se na kupu, s flašo najcenejšega vina, ker si drugega preprosto nismo mogli privoščiti, in smo glasno sanjarili. Kaj bi radi bili, kako bomo to dosegli, koliko življenja je še pred nami. Potem pa minejo leta, desetletja sprijaznjenja in podrejanja in kar naenkrat sedimo na kavču in čakamo, da se usodno vino dokončno spari, vrhunec petkovega večera pa je pozdrav z govejo musko.

Nikoli ne razlagaj svojih problemov na socialnih omrežjih – 80 % ljudi bo veselo, da jih imaš, ostalim 20 % bo čisto vseeno. S tem, ko smo postali prebivalci te neskončne globalne vasi, smo prodali največji del sebe – individualnost, svojstvenost, drugačnost. Minila nas je želja po druženju in sproščenem klepetu. Zaklepamo vrata pred drugimi, ker ne želimo, da kdo ugotovi, da je naše realno življenje precej drugačno od virtualnega, ravno tistega, ki se ga vseskozi želimo predstaviti v najlepši luči.

Ni ga všečka ali lajka na tem svetu, ki nadomesti poljub ali objem. Ni ga boljšega občutka od tega, da nekdo zrajca tvoje možgane. Filtriraš lahko svojo zunanjost, kar hraniš v podstrešju pa je povsem drugega. Zato je nekdo, ki v tebi izzove konstruktivno debato, vreden največ. Zato je nekdo, ki verjame le v to, kar vidi, ki se pusti preslepiti očem in zanemarja razum, preprosto preprost človek.

 

10,969 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*