Tutu ali frufru

Tutu ali frufru

Verjetno se pri vsakem očetu hčerke zgodi, da nastopi en trenutek, ko preprosto ni več samo hčerka, ampak postane princeska. Gledaš jo, dobro veš, da je pod vso njeno roza zunanjostjo še vedno isto razigrano dete, s katerim si se še včeraj valjal po tleh, ampak je prevzela novo podobo. Ni ji več dovolj, da je le punca. Nastopil je čas, da zažari v vsem svojem pravljičnem sijaju.

Začne se nedolžno – špangica tu, gumica tam. Na začetku ti je kar zabavno. Potem pa pri vrstnici vidi neka krilca. V Nextovem katalogu nova tutu krilca. Čeprav še vedno bolj malo govori, že ve, kdo je Elza. Gledam jo, še vedno se spomnim, da je še včeraj poznala le mamico, tatata in Tupaca. V očeh se naberejo nostalgične solzice, ki pa se hitro posušijo, ker to isto malo dete toči krokodilje solze. Razlog: vlakca ni več. Vrata se odpirajo prepočasi. Slinček ni dobro zavezan. Pes leži in se noče igrati z njo.

Torej me je le dohitelo. Postal sem moški v ženski hiši. Vse je pospravljeno, nikjer nobenega piva, kopalnica je vedno zasedena, v vsaki sobi imamo vsaj en špegu. Posteljnina se ujema, brisače so barvno usklajene, še sekret papir je lepo zložen. Gledal bi fuzbal tekmo, pa se že bojujeta s tem, ali bodo držale korak s Kardashiankami ali Frankom na hitrem vlaku. Hotel sem gledati vsaj Ninja želve, pa so menda preveč nasilne. Še podgana se tepe. Vdam se v usodo in grem pogledat, če imamo vsaj kakšno steklenico pelinkovčka. Seveda o njej ne duha ne sluha.

Dilema dneva je torej, ali potrebuje bolj tutu ali frufru. Pa ima komaj kaj las, zaenkrat še vedno ponosni nosi tisto nemško vokuhila frizurco (vo=vorte, ku=kurz, hi=hinte, la=lang, se pravi spredaj kratke, zadaj dolge). Nekaj časa sem uteho našel vsaj v psu, ki je bojda samec, vendar smo mu pred leti zvezali mošnjo, tako da več ne razume mojih bolečin.

Ko razvrščam cunje, ne ločim nič več. Prej sem mešal le moje boksarice in Tjašine spodnje majice, sedaj ne vem več, kaj je nogavica ali body. Vse je tako majhno, da mi pada iz rok. Prav olajšanje čutim, ko iz škafa potegnem kakšno svojo razvlečeno majico, xl velikosti, ki vsaj zgleda pranja vredna. Dogovoril sem se, da zamenjam cunje za posodo. Pa je tam polno nekih mini žličk, ki padejo čez režo in potem nerodno iščem izgubljene predmete na dnu pomivalca.

Na njenih oblačilih sem videl že celo živalsko kraljestvo, pa še nobene žoge. Princeske bi morale živeti le v pravljicah, v resničnem življenju se prehitro izgubijo. Danes sem spet slišal neke starševske modrosti, da je pred nami terrible 2, čemur sledi še threenager. Kar mi hočejo te babnice povedati je to, da bo šele čez ene dve leti otrok prestopil svojo pravljično fazo in prešel v nekaj drugega. Če se me bo držala ista sreča, kar direkt v puberteto.

Pač, se bom moral kar sprijazniti. Tudi fantje menda znajo biti hudo načelni. Nekateri so lahko cele dneve gasilci ali Spider-mani, kar zagotovo ni prijetno doživetje. Pri nas je pač vse čarobno, živobarvno, cuci-muci, buci-bu. Živim življenje pomanjševalnice. A bi mal čokolinčka papala? Sirčka? Jajčka? Vse skupaj? Am-am-jam-jam, tutti frutti, tutu ali frufru …

 

17,396 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*