Vsi smo mi usraneti

Vsi smo mi usraneti

Vedno me je zanimalo, kako pogosto človek dvomi vase. Ali je to, kar počne, pravo zanj, ali je oseba, ki leži ob njem v postelji, tista, ki mu je usojena, ali bo včerajšnja odločitev drastično vplivala na njegov jutri. Kaj je tisto, kar ga zjutraj požene iz postelje in kako pogosto sploh nima pravega razloga, da bi se zvazil z nje.

Pridejo dnevi, ko se smisel vsega nekje izgubi. Pridejo takrat, ko jih najmanj potrebuješ in takrat, ko si za njih najbolj dojemljiv. Kaj drugega, kot da se sprijaznemo s tem, nam ne preostane. Nihče ni kriv za to. Vesolje se ni zarotilo proti tebi, pravzaprav je vesolju zate čisto vseeno. Zato pa obstaja energija, ki jo odsevaš ali ne. Energija, na katero se lepi pozitivno in ki odbija negativno. Danes te ljudje bolj čudno gledajo, če si srečen, kot pa če si jezen na cel svet. Slednje je sprejemljivo, ker je bližje večjemu krogu ljudi.

Včasih deluje nemogoče, da se izvijemo iz tega primeža. Stiska te, komaj ti da dihati, nenehno ti šepeta, da si manj, kot si lahko in te tako vztrajno preizkuša. Dejansko je vsak dan preizkušnja. Dejansko ljudje jemljejo vdih in izdih za čisto samoumevna, pa sta vse prej kot to. Dejansko se nekateri celo sprijaznijo s tem, da bodo nekoč umrli, nihče pa jih ne more pripraviti na to, da bodo nekega dne umrli tudi njihovi bližnji. Kako pa živiš s tem?

Zakaj ne cenimo vsakega dneva posebej? Vsakega človeka, občutka, vsake energije?

Dejansko smo ljudje danes sila razvajeni. Vse nam je dosegljivo v trenutku. Kar hočemo, lahko dobimo. Naročamo vse in še več, ker v tem iščemo trenuten fiks. Zasvojenosti je ogromno. Ena hujših oblik je tudi ta, da se z vsem sprijaznimo. Življenje gre mimo nas, pa tega sploh ne opazimo.

Za to, da pustiš šiht, ki te pušča praznega in poskusiš kaj novega, potrebuješ pogum, ogromno poguma. Za to, da prekineš razmerje, ki ga vzdržuješ samo zaradi tega, ker verjameš, da tako mora biti, moraš biti neverjetno pogumen. Če se z vsem preprosto sprijazniš, si pač navaden usrane.

Da ne bo pomote, usrane sem tudi jaz. Po vsej verjetnosti si tudi ti. Živiva neke ustaljene življenjske vzorce, ker verjameva, da tako pač mora biti. Morda nam je to namenilo vesolje ali kakšna druga sila. Če je temu tako, kdo sem potem jaz, da zahtevam kaj več?

Ampak življenje je resnično samo eno in še to neverjetno hitro minljivo. Kdo si ti, da ne zahtevaš od njega čisto vsega? Zakaj bi se zadovoljil, če pa lahko vseskozi rasteš? Sebi delaš krivico, če nisi sebičen do življenja. Vsak ga živi na svoj način, samo da ga nekateri resnično živijo, drugi pa preživijo.

Najtežje razumem ljudi, ki se smilijo samemu sebi. Vsak ima svoje probleme in tvoji niso nič večji kot moji. In obratno, seveda. Življenje kompromisov je grozna reč. Sprijazniš se s tem in onim in kar naenkrat v ogledalu vidiš odsev osivelega možaka, ki je utrujen. Ampak ni utrujen od življenja samega. Izmučilo ga je to, da ni od njega nič pričakoval. Da je bil prepričan, da je hitro dosegel vse, kar se doseči da. Kaj te v življenju sploh lahko še veseli, če si pa prepričan, da imaš in si vse?

Danes sem nič. Jutri bom verjetno še vedno nič. Vseeno pa je vsak dan nova priložnost, da se premaknem s te mrtve točke. In dokler bom dihal, bom tudi brcal v to smer. Vedno naprej, naj se sliši še tako banalno. Vedno naprej, ker nočem nazaj. Naprej, ker ne znam ostati na mestu.

Življenje od tebe zahteva, da si sebičen. Ne razočaraj ga, to mu ni všeč.

 

12,237 total views, 2 views today

2 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*