Čudovito življenje bloggerja

Čudovito življenje bloggerja

Pa saj nič ne delate, ampak samo uživate. Blagor tebi, ker ti toliko stvari zrihtajo, lahko še meni kaj. Kakšen popust? Boš nekaj malega napisal pa bo, ne da boš? Kakšno fotko, sej jih tako vsak dan več objaviš, to je zihr ful simpl. Ful maš srečo, da si blogger, to je pa res najlažja reč na svetu. Jaz sicer nimam časa, da se s tem ukvarjam, sicer bi pa pometel sceno v enem zamahu.

Blagor nam, a? Sedimo pri miru in nam nosijo zastonj stvari. Masirajo nas, samo zato, da lahko povemo, če nam je bilo všeč ali ne. Hodimo na izlete, v terme, na smučanje, samo zato, ker so nas nekateri drugi označili za opinion leaderje. Sicer ne vemo skoraj nič o ničemer, ampak smo imeli krompir, da smo bili ob pravem mestu na pravem času in smo nekaterim (tej nekateri so zihr ful neumni, da ne znajo razmišljati s svojo glavo) zanimivi.

Srečo mam, da je moj otrok luštn, sicer ne bi mel pol toliko prometa. Srečo mam, da sem odkril nekaj novega, sicer bi lahko vsak o tem pisal. Celo življenje mam že krompir.

Ampak na tvojem mestu bi jaz to in to naredil drugače. Pisal bi o tem in tem. Ne bi naredil raje tega? Si moreš misliti, da so nekateri celo pripravljeni plačati zato, da sediš za računalnikom in nekaj tipkaš, stojiš na vrtu in narediš selfi s tamalo? Kakšen čuden svet poln še toliko bolj čudaških ljudi.

Kakšno je življenje bloggerja v resnici? Polno prilagajanj, pogajanj in razmišljanja. Tuhtaš o tem, kaj boš napisal naslednjič. Kako bi to in ono stvar napisal tako, da bo drugim zanimiva. Kako se izogibaš banalnostim in v vsak zapis daš delček sebe. Zame so bloggerji pogumni ljudje. Ker svoje strahove in dvome delijo z drugimi. Ker priznajo svoje napake prav zato, ker jih delamo vsi. Ker se odstirajo delček za delčkom, drugače pač ne znajo. V tem, kar pišemo, je vedno del nas. Včasih dober, drugič gnil del, nikoli pa banalen.

Osebno ne poznam bloggerja pri nas, ki bi se preživljal le s tem. Torej imamo vsi še nek drug poklic. V večernih urah, ko jih večina spi ali leži na kavču, pa mi udarjamo po tipkovnici. Zame to predstavlja nekakšen beg iz realnosti in sivega vsakdana. Razmišljam, kako bi že desetič pisal o neki stvari, pa bi to naredil na čisto drugačen način. To je moj osebni izziv. Ko/če postanem sam sebi predvidljiv in dolgočasen, takoj prekinem s tem.

Če mizar naredi lepo mizo, ga pohvališ. Če kuhar skuha dobro kosilo, mu to tudi poveš, ker je to vljudna reč, pa še fajn se mu bo zdelo. Če mehanik popravi tvoj avto, mu rečeš, da je car. Te ljudi nikoli ne označimo za kretene, bedake, nesposobneže in podobno. In ravno to smo prepogosto bloggerji. Vse najslabše, kar je izrodila mati zemlja samo zato, ker se nekje nekdo ne strinja z našim mnenjem.

Ko se rodila moja hči, sem bil presrečen. Svoje občutke sem seveda skušal ubesediti, ker se je v meni nabralo toliko lepega. Ker je šlo za zapis, s katerim se je lahko marsikdo poistovetil, je dosegel večje število ljudi. In kaj je nekatere najbolj zbodlo? Da sva ji dala ime Višnja. Nekdo mi je omenil, da se delam norca iz otroka, drugi, da je tak otrok zaznamovan za celo življenje in da ne bo nič iz njega, tretji, da sva preprosto neumna. In tisti dan sem se odločil, da bo njeno ime znano. Da ga bodo ljudje poznali in se mu ne bodo uspeli ogniti.

Za ženske je to še nekoliko hujše. Ženski gnev se najhujše zlije prav nad drugo žensko. Ko sem se pogovarjal s svojimi prijateljicami, prav tako bloggerkami, so mi zaupale nekatere od teh neprebavljivih in ljubosumnih napadov. Ampak nisem vulgaren pisun, tako da jih ne bom ponavljal.

V soboto zvečer pristopi do mene znanec, oba sva zaradi radostnega dogodka nekoliko opita. Pove mi, da me pogosto bere in da mu je to všeč, pa mi nikoli ničesar ne lajka, da mi to ne bo stopilo v glavo. Pa ga vprašam, če pohvali mehanika, ki je popravil njegov avto. »Itak«, reče. »Še tringlt mu pustim.« Točno to, mu odgovorim.

To se dogaja veliko pogosteje, kot si mislite. Z enim lajkom, z enim pritiskom tipke avtorju prispevka samo oddate pohvalo za njegovo delo, nič več. Potem ima občutek, da ni samemu sebi namen. V vsaki besedi je njegova osebna zgodba. Prav tista, ki se je nekateri ne upajo ali ne znajo deliti. Ljudje pogosto ne ločijo avtorja od tega, kar napiše. Eno je človek, drugo so njegove misli. Če se z njimi ne strinjate, s tem ni nič narobe. Če ga zaradi iskrenih besed popljuvate ali žalite, s tem le odkrivate, kaj osmišlja vas. Nč kej preveč dobrga.

Življenje bloggerja v Sloveniji je vse prej kot čarobno. Je pa drugačno in zanimivo in to je tisto, kar je meni všeč. Najdi svojo strast. Odkrij nekaj, kar je bilo do sedaj skrito, in to predstavi vsem, ki so te pripravljeni poslušati. Ne oziraj se na dvomljivce in njihove žaljivke, tej so najbolj glasni. In nikoli, nikoli, res nikoli ne kopiraj drugih.

 

28,440 total views, 2 views today

5 Comments

  • Jure, prav vse kar napiseš je res dobro, nikoli banalno, po prebranem sodeč plod lastnega in poglobjenega razmišljanja. To mi je zelo všeč, ker nič kar pride od tebe ni instant, nič se ne zdi napisano na hitro, samo zato da je… Zato en velik lajk 😉

  • Vsake toliko časa priromam sem gor in pošpegam kaj je novega. Seveda se večkrat ne strinjam s kakšnim mnenjem, ker smo si hvalabogu različni. Mi je pa zelo všeč, kako iz vas žari ljubezen do hčerke in žene, ter kako razmišljate o smislu življenja. Vse pohvale za to!

    Sem pa tudi jaz že večkrat razmišljala, kako ljudje ne znajo podati konstruktivne kritike na dejanje/razmišljanje bližnjega. Napadejo osebo, namesto, da bi komentirali dejanje. In obratno – ljudje tudi ne znajo sprejeti kritike za dejanje, takoj se počutijo osebno napadeni, tudi če ni bilo mišljeno tako. Pa se to velikokrat dogaja pri starših (če vzgojiteljica v vrtcu staršem pove nekaj o otroku, se takoj počutijo ogrožene, da je njihova vzgoja slaba) in tudi pri javnih, medijsko izpostavljenih osebah, celo politikih!

  • […] In bom všečkala FB strani in objave ter na Instagramu le od tistih, ki jih bom tudi prejela. Ne glede na to ali mi bodo njihove objave neskončno všeč. Tudi sama pri svojih bralcih opažam, da dejansko dnevno berejo moje objave in mi to tudi povedo pa kljub temu v pol leta niso všečkali niti ene same objave. O tej temi je odlično objavo napisal tudi Ljubki nesmisel in jo najdete tukaj. […]

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*