V grobem obstajajo samo dve vrsti malčkov. Tisti, ki zelo radi jejo in tisti, ki jim to preveč ne diši. Če otročiček ne je, je to ena najbolj stresnih zadev za vsakega starša. Se trudiš skuhati kaj dobrega in zdravega, otrok pa se ob prvi žlici samo obrne stran in se namrdne. Če že malo čeblja, to svoje dokončno dejanje pospremi z odločnim NE!
Moja boljša polovica sicer pravi, da imamo srečo, ker naša rada, vse in veliko je, jaz pa pravim, da to nima nič opraviti s srečo, ampak z njenim genskim materialom. Njen očka namreč še vedno drži rekord Osnovne šole Šmihel za najtežjega četrtošolčka, saj je imel takrat okroglih 48 kilogramov. Marolti smo pač vedno lačni.
Vendar me je presenetilo to, da je mala usekana tudi na zelenjavo. Rdeča pesa in paradižnik sta njeni najljubši prehranjevalni sestavini. Od kje se je to vzelo, nimam pojma. Čeprav se tudi tortic še zdaleč ne otepa. Mislim pa, da sva imela z mojo kar zdrav odnos do tega, da sva jo navdušila nad trdo hrano. Vodstvo sva namreč prepustila kar tamali.
To pomeni, da je bila miza pač pogosteje umazana, ampak zato pa obstajajo vilede. Cunje so bolj polne flekov, ampak zato pa imamo slinčke in pralne stroje. Hrano sva na krožničku postavila prednjo in sama jo je raziskovala. Včasih jo prime z roko, včasih nabode na vilico, kakor ji paše. Ogleduje si tisti živobarven kos zelenjave, kot da gre za najbolj čudovito stvar na svetu. In s svojim tempom jo nosi v usta. Sedaj nama že pove, kaj bi rada jedla. Ogurt. Nana. Peza. Dajz. Jaji. (Starši hitro prepoznamo to govorico, gre za jogurt, banano, rdečo peso, paradižnik in jajce).
Zato imamo sedaj usklajen obisk trgovinice. Najprej Lidlova pekarna, potem pa na štant z zelenjavo. Mamici se oko ustavi na spodnjih majčkah za dojenje in jih hitro pograbi, ker so ful dobre, lepe in poceni. To seveda opazi starejša gospa, ki jo vpraša, če še doji, njen otrok pa že hodi. Samo za pocrklat, ji prijazno odgovori. Na srečo prehiti mene, ki sem imel zamišljen nekoliko bolj zasoljen odgovor.
Tako nekako je naš mali otrok postal vsejed. Mamičino mleko kot sladica ali nujna tolažba, če se udari ali pade na tla. Mesek za moč, jogurt za zajtrk in večerjo in veliko, veliko zelenjave skozi cel dan. Veliko juhic in domačih kašic. Menda kuharice obožujejo ljudi, ki radi jejo, ker imajo občutek, da je njihov trud cenjen. Jaz sicer ne vem točno, kako je to, ker vse hitro pojem, nimam časa da razmišljam o vsem tem.
Hrana je za otroke najprej igra, ki jo morajo raziskati in odkriti na svoj način in ob svojem času. Ko so siti, nam to takoj povejo. Ko so lačni, še toliko hitreje in glasneje. Otrok ne poje še ene žličke za mamico, očkata, dedka in babico, ampak le zase. Če ne preslišimo njegovih pravil, bo zagotovo užival v hrani. Če pa je njegov jedilnik poln žive in raznobarvne zelenjave, pa še toliko boljše. Zdrava hrana in majhni otroci gredo skupaj veliko bolje, kot bi si mnogi lahko mislili.
10,244 total views, 2 views today