Hote ali nehote, podzavestno ali namensko, sem se rodil z nekimi predstavami v glavi. Najprej se sveta okoli sebe nisem najbolj zavedal. Potem mi je postal zanimiv. Kasneje sem vstopil v obdobje, ko mi je bilo zanj vseeno, sem prišel do točke, ko sem mislil, da ga lahko spremenim in na koncu sem verjel, da sem zanj sila pomemben, da si sveta brez mene skoraj nihče ne more predstavljati. Potem pa si v moj svet vstopila ti.

Vse predstave o življenju, ki sem jih nosil v sebi, so se spremenile. Mislim sem, da že veliko vem, pa sem takoj ugotovil, da nimam še najmanjšega pojma. Okej, sem si rekel, se bova učila skupaj. Počasi, korak za korakom, ker se nama nikamor ne mudi.

Včasih te pogrešam, ko si v isti sobi kot jaz. Drugič te pogrešam, ko si v sosednji sobi. Ko me ni doma, te pogrešam še toliko bolj. Ne potrebujem veliko, dovolj mi je, da te vidim. Da spet slišim, kako rečeš tata. Da se smejiš najbolj banalnim malenkostim in da bežiš pred mano, ko se preobrazim v hišno pošast, ki te na vseh štirih lovi po bajti.

Tvoj tata ni preprost človek. Žal – ali na srečo – je eden tistih, ki se pogosto izgubi v lastnih mislih. Ki išče rešitve in odgovore, ki se mu vztrajno izmikajo. Pa verjame, da je ravno to iskanje tisto, ki naredi življenje posebno, tako da nikoli ne najde svojega cilja. Ta cilj je namreč nedosegljiv. Ampak tudi v trenutkih, ko se moje misli odbijajo zdaj od leve, zdaj od desne polovice lobanje in delujejo povsem izgubljeno, imam na razpolago vedno tebe. Tudi v mojih najbolj temačnih trenutkih. Ti si stalna oaza miru znotraj mojih misli, kamor se lahko vedno zatečem. Če se počutim na dnu, me ti potegneš navzgor.

Verjamem, da ima vsak človek v sebi nekaj, kar ga dela drugačnega. In ker smo si vsi tako različni, nas osmišljajo druge reči. Za nekatere je to kariera ali partner ali lepa biljka ali sosedov maček, karkoli je že. Vsak od nas potrebuje nekaj, kar ga vedno drži pokonci. Nekdo ali nekaj, ki ga nikoli ne razočara.

Letošnje leto je bilo moje neskončno najlepše do sedaj. To je bilo prvo leto, ko sva in smo bili vseskozi skupaj. Zamenjal ga ne bi za nič, nič, čisto nič. Včasih se zalotim, da postanejo moje misli nekoliko bolj črnoglede. Zakaj mi je tako lepo, kako dolgo lahko to traja, s čim si to zaslužim? Potem pa pogledam tebe in v pogledu, ki mi ga vračaš, v tem iskrivem in pristnem pogledu polnem življenja, ugotovim, da so to neumna vprašanja. Gre, dokler gre. Bo, dokler bo.

Nikoli nisem hitel. Verjamem, da se življenje poklopi na čisto pravi način v ravno pravem trenutku. Nisem vedel, kaj bom dobil s tabo. Čutil sem, da potrebujem nekaj več. Ugotovil sem, da ne morem živeti samo zase. Obstoj sam po sebi zame nima smisla. Prepričan sem, da si vstopila v moje življenje, ko sem te najbolj potreboval in ko sem bil za to najbolj pripravljen.

Nisem prepričan, kam greva naprej. Vem le to, da nikoli ne boš sama. Vedno bom s tabo, tako ali drugače.

Vedno sem želel, da pustim nekaj za sabo. Da moje življenje ne bo zaman, da bom z njim pomagal tudi drugim. Svetu sem hotel podariti nekaj, po čimer si me bo zapomnil. Nekaj vrednega, nekaj neverjetnega. Kdo bi si mislil, da bo to malo, 80 centimetrov veliko in 12 kilogramov težko dekletce, ki se vsak dan nauči nekaj novega in komaj čaka, da to deli s celim svetom. Včasih sem verjel, da lahko spremenim svet. Sedaj vem, da sem potreboval le tebe, da spremeniš moj svet. Če se me bodo ljudje spominjali zaradi tebe, bom presrečen.

Menda naj bi bili starši tisti, ki spočnemo otroka, v resnici so pa otroci tisti, zaradi katerih končno zaživimo. Ne bom tako banalen, da bom skušal z besedami opisati, kako rad te imam. To že veš. To mi dokazuješ vedno, ko prikobacaš v moje naročje, vedno ko me objameš, vedno ko se mi nasmeješ in vsako jutro, ko me pozdraviš s tistim tvojim tata. Ti in jaz, vedno in povsod.

 

14,702 total views, 3 views today