Ob koncu koledarskega leta sva imela s tamalo intervju, da ugotoviva, kako in kaj so potekale stvari v letu 2016. Najbolj pisano leto do sedaj.

 

J: Kako si kaj v teh prazničnih dneh?

V: Kar gre, čeprav težko dohajam. Vsega je toliko, da se še kar lovim. Toliko lučk, daril, ljudi, dogodkov, vsega je zvrhan koš. Vseeno sem še mlada dama in se še spoznavam s svetom. Zanimivo je, kaj pa drugega. Vsak dan se nekaj novega naučim. Pa ti?

J: Jaz pa vsak dan nekaj pozabim, ampak sem ugotovil, da tudi potrebujem vedno manj informacij. Potrebujem moji dami, poln želodec in kakšno dobro tekmo na tv. Kaj si boš pa v tem letu najbolj zapomnila?

V: Kar težko izberem samo eno stvar. Prvi koraki, prva beseda, prvi rojstni dan in prvi božič … Najbolj si bom zapomnila to, da smo bili vedno skupaj. Tega sem najbolj vesela, za drugo mi je vseeno. Pa ti?

J: Veliko, veliko novega je bilo. Veliko sem se naučil, veliko se še moram. Ampak mislim, da je glavno to, da počnem to, kar mi je všeč. Ugotovil sem, da se ne rabim podrejati, saj lahko sledim svojim tihim ciljem. Veš, moji cilji so ravno obratni od tebe. Skrivni in nemi, poznam jih le jaz. Ti si pa glasna in vseobsegajoča, težko te zgrešiš.

V: Oh, si spet zabaven, a? V zadnjih mesecih sem izgubila nekaj kilogramov in vidim, da si ti vse našel, to si pa pozabil povedati, kaj? Mislim, da nihče ni bil bolj srečen tega sodelovanja z Lidlom, kot si bil ti. Ni je bilo prehranjevalne akcije, da je nisi obiskal. Sladko, deluxe, XXL, samo da je bil trebušček poln.

J: No, no, ko pa tebe naložim v voziček in greva mimo tistega najbolj dišečega dela štacune, sem pa vedno moral kupiti par žemljic, a? Tvoja prva, druga in tretja beseda so bile am, am, am, šele nato sva v igro stopila še mami in tata. Veš, kaj pravijo? Da je prvi otrok po fotru. Tako da tudi tebe ne čaka skinny fit prihodnost, nisva midva za oprijemljive reči. Ampak mi, ki uživamo v hrani, smo srečni ljudje. Ker se ne odrekamo. Na kateri svoj letošnji dosežek si pa najbolj ponosna?

V: Na dejstvo, da sem za malo koko že kar samostojna. Ničesar se ne bojim in vsakomur se postavim po robu. Če pes name laja (zakaj vsi psi lajajo na majhne otroke?), zalajam nazaj. Če me hoče kakšen tuj osebek vzeti v naročje, ga boksnem v pleksus. Če se starejši otroci grebejo za igrače, si prisvojim svoje. In nikoli ne kličem mamice ali očka, vse zmorem sama. Pa še plenic ne nosim več, hodim na kahljico. Včasih mi še uide, ampak kdor dela, ta greši!

J: Tudi jaz letos nisem nosil plenic, ohoho. Pa še tretje leto zapored nisem zaužil niti ene tablete, preventiva pred kurativo. Ampak pustiva malenkosti, gajstna si res. Dejansko sem se v tem letu veliko naučil od tebe, tudi to, da se je včasih pač potrebno postaviti zase. Življenje je prekratko, da bi drugi na tebi izživljali svoje demone. Vsakomur svoje, kaj ne?

V: Tako je, očka, midva se ne dava!

J: Točno to. Kakšne so pa tvoje želje za leto 2017?

V: Da bom imela čim več ob sebi mamico pa očka pa veliko ljubezni pa čisto nič drugega ne rabim. Pa kaj dobrega za pojest. Pa vsem tistim, ki berejo najin preprost in iskren pogovor, želim isto. Ljubezen, vse ostalo se bo že poklopilo na pravi način.

J: Ljubezen, sreča in dobra energija. Njam, njam.

V: Si mislil, da boš imel zadnjo besedo, kaj ne? Ne boš. Leto 2017 bo lepo leto, čutim na vodi. Komaj ga že čakam. Veseuga pa debeuga.

 

4,808 total views, 2 views today