Jaz si ne predstavljam hujšega in bolj srce parajočega zvoka od joka lastnega otroka, še posebej ponoči, ko je vse že tiho. Takrat me zaboli čisto vse , kar je v meni. Ker vem, da še ne more povedati, kaj jo muči, ker vem, da išče oporo v naju, pa ji vedno tega ne moremo ponuditi, ker vem, da čuti iskreno stisko.

Povsem razumljivo mi je, da v teh zanjo stresnih trenutkih naša mala išče zavetje svoje mamice. »Mami, mami, mami, mami!«, vztrajno kriči. Vzklik tata se le redko prikrade v njen besednjak. Njiju pač povezuje nekaj več, tisto največ. Spoznali sta se devet mesecev pred mano, skupaj sta rastli, da o rojstvu sploh ne govorim. Imata tisto nekaj, kar je za očete preprosto nedosegljivo.

Mamice so ničkolikokrat bolj potrpežljive kot očetje. Ko sva sama s tamalo in se česa naveliča ali jo kaj zmoti, svoje nelagodje pa izrazi z jokom, potrebujem kar nekaj časa, da to uredim. Morda ravno jem sendvič ali gledam tekmo in možgani ne odreagirajo instantno, morda se mi preprosto ne da, ker sem že utrujen. Moji boljši polovici se to nikoli ne primeri. V trenutku vse pusti iz rok in poskrbi za tamalo.

Grozljivo se mi zdi dejstvo, da je družba še pred nekaj desetletji ženske postavljala na stranski tir. Še naši očetje so bili nekaj posebnega samo zato, ker so se rodili moški. Več jim je bilo dovoljeno, manj se je od njih pričakovalo. In tako so se tudi obnašali, kot da so nekaj posebnega. Med tem pa so ženske rojevale in vzgajale otroke, držale hišo in družino skupaj in poskrbele za zadovoljstvo moških. Kar je, kar kot preprosti opazovalec dojemam danes, sila zajebana, če ne že skoraj nemogoča naloga.

Vse, kar imamo moški v dobrem, je surova fizična moč. To dojemam kot nekakšno blago kompenzacijo od zgoraj, da ohranjamo vsaj nekakšno vlogo. Resnica je, da so ženske veliko, veliko močnejše od moških. Kajti fizična moč ni tista, ki šteje. Ampak vse tisto drugo, kar prinesejo k mizi.

Emancipacija me je vedno nekoliko begala. Povsem razumljivo je, da imamo oboji enake pravice in dolžnosti, ne razumem pa, zakaj si nekatere ženske želijo početi vse tiste reči, ki so tradicionalno in povsem naravno v nekakšni domeni moških. To gre v večini za preprosta opravila, ki jih potrebujemo za našo samozavest. Danes pa hočejo nekatere ženske odrezati moškim jajca, potem pa se zgražajo, ker jih nimajo. Can’t have it all.

Pa tudi moški so danes nekam pomehkuženi. Ne upajo se postaviti zase, ker so se predolgo držali maminih kril, sedaj pa vsi ogorčeni ugotavljajo, da družba z njimi več ne ravna v svilenih rokavicah. Danes se jim tudi ženske upajo kaj zabrusiti nazaj. Le moški, ki je nesamozavesten, se bo ob tem počutil ogroženega do te mere, da bo svojo frustracijo izrazil bodisi v kletvicah ali fizični moči.

Meni so bile ženske vedno bolj všeč. Ko gledam tistih nekaj ljudi, ki so najbolj pomembno vplivali na moj razvoj, so v veliki večini ženske. Tako sem do njih razvil spoštljiv odnos. Ker vem, da so vedo o življenju veliko več in se od njih učim.

Zaradi žensk je vse vredno. Brez njih je vse nepomembno. Če ne boš kušnil svoje, jo bo nekdo drug.

 

10,987 total views, 2 views today