Veš, koliko časa že nisem imela besede? Veš? Fuuul dolgu! In to zdaj, ko dejansko že čebljam na veliko. Vse povem, nič mi ne uide. Moj tata se rad pohvali, da veliko piše in veliko bere in pozna veliko besed, jaz poznam pa vsega nekaj zlogov in znam prav tako vse povedati, vsak me razume. Kaj ti bodo vse besede tega sveta, če pa z njimi nič pametnega ne poveš, dragi očka? Končno se je pobril. Pred nekaj tedni je izgledal kot dedek mraz, ki je nenapovedano telebnil kolikor je dolg in širok iz svojih nebeških sani na zemljo. Sedaj deluje vsaj malo mlajši. Ta očka, ta je tud en patron.

December je tu. Menda je to najbolj pravljičen čas v letu, tako vsaj pravijo. Meni pa pri vsej tej temi, megli in mrzlih temperaturah ne deluje čisto nič pravljično. Preden me oblečeta za ven, mine petnajst minut. In potem komaj še kaj vidim. Kot polh sem, okorna in težka, čeprav sem v zadnjih mesecih shujšala. Bo mene tista pediatrinja poslala na Debeli Rtič, bo že vidla.

December sem začela z adventnim koledarjem. Ne vem še čisto točno, zakaj lahko odprem le eno reč na dan, ampak menda ima to svoj namen. Očka je mamici na veliko razlagal, da je on za praznike dobil kilo mandarin in enega parkeljna, pa še ta je imel rozine namesto oči, sedaj pa naj tamala (to sem jaz, to že vem, očka!) dobi kakšno malenkost 24 dni zapored. V vsak predalček bova dala po en košček mandarine, pravi. Škrt. Bom jaz dala njemu mandarino, ko bo star in brez zob.

Adventni koledar je sicer zelo lep. S številkami od 1 do 24, z lepimi sličicami in obljubo po boljšem jutri. Komaj čakam, da ga odkrivam dan za dnem.

Očka pravi, da se tako jaz kot on še vedno nisva navadila na premik ure na zimski čas, pa je od tega že več kot mesec dni. Oba premalo spiva, pravi. Ker jaz manj spim, tudi on manj spi. Zato me gleda s tistimi velikimi, prosečimi očmi in skoraj moleduje, da spet začnem spati po dvanajst ur na dan. Ampak mene dnevna svetloba prebudi. Zato sta poizkušala, da me pretentata in me prej spokata spat. Ura je pet popoldne, onadva pa začneta: »Višnja, poglej ven, je že tema, bo treba kar spat.« Jok, brate, odpade.

Novo prevozno sredstvo imam. Mini skiro. Obožujem ga, ker ima zadaj palico in me očka poriva naokoli. Ob tem benti, da bi moral on pri svojih letih porivati kaj drugega, ampak to so le njegove pobožne želje. Najboljša stvar pri mini skiroju je, da sedaj, ko sem še malo manjša, lahko sedim na njem, potem pa se sedež podre in bom imela čisto pravi skiro. Spodaj ima še predal za otroške igrače in podobne reči, pa ga očka uporablja zato, da prevaža »urgentno« pivo.

In potem se čudi, da smo bili vsi trije bolni. Pije pivo pozimi na prostem. Ta očka, ta je tud en falot. On sicer – sklicujoč se na vse bogove, kar jih je svetovna zgodovina kdaj poznala – pravi, da sem bila jaz prva prehlajena, ampak sem se odločila, da mu ne verjamem. Res pa je, da sta zelo lepo poskrbela zame, ko sem bila boga. Morda je pa to njuna najpomembnejša vloga. Da poskrbita zame, ko sama tega ne znam. Zaenkrat jima gre to veliko bolje od vzgoje. Otroški skiro za prevažanje piva, pa kje si še to videl.

Rada ju imam do sonca in nazaj. Stokrat. Tisočkrat.

9,332 total views, 4 views today