Kje si, promocija? Gre?

Kje si, promocija? Gre?

Telefonski klic, neznana številka. Če sem ta in ta in pišem to in to. Odgovorim pritrdilno. Predstavi sebe in podjetje, ki ga zastopa. Potem se usuje plaz pohval na moj račun, toliko njih, da jim še sam ne verjamem. Nerodno momljam, da ni potrebno pretiravati, res pa je, da uživam v tem, kar delam. Potem mi predstavi možnost sodelovanja. Jaz bi napisal to in to, objavljal na svojih socialnih omrežjih (ki so, btw, ful kjut, mi doda) in ta zgodba bi trajala nekje pol leta . Okej, se strinjam, mislim da bi lahko naredili skupaj lepo zgodbo. Kakšni so pa finančni okvirji tega sodelovanja? Aja, to mi ne bi plačali, mi odgovori, to je dobro za tvojo promocijo. Samo odložim, brez vsakršne besede in si številko v imeniku telefona shranim pod Ne javljaj se!

Me zanima, če gre kdo k avtomehaniku, ta mu popravi avto, on pa mu reče, da ga bo v zameno pohvalil drugemu, saj plačila ne potrebuje. Da ne bo pomote – ko so me prosili, da vodim dobrodelno prireditev, sem to seveda storil brezplačno, še rožico, ki sem jo dobil na koncu, sem podaril naprej. Ko so me prosili, naj nekaj zapišem za resnično hvalevredno akcijo, ki pomaga socialno ogroženim ljudem, sem to seveda storil, poleg tega sva z mojo tudi nekaj malega nakazala. Ko pa do mene pristopi kar uspešno podjetje in pričakuje, da bom delal zastonj, se ne pogovarjam več. Kajti s tem izkazujejo pomanjkanje spoštovanje do tega, kar počnem.

Če nekoga potrebujem, da mi nekaj naredi, ga nikoli ne prosim, da to naredi zastonj, tudi če gre prijatelja. Ker bi s tem omalovaževal njegovo delo in njegov poklic. Ko nekdo zate nekaj naredi in s tem opravlja svoj poklic, si zasluži takšno ali drugačno plačilo in konec. Živimo v kapitalistični družbi, kjer se ne da živeti s kopičenjem pohval in lepih pogledov. Kdor me ne spoštuje dovolj, da ceni moje delo, si ne zasluži mojega sodelovanja, tako preprosto je to.

Dobro za mojo promocijo, pa kaj še! V svoji pisunski karieri sem imel to srečo in znanje, da sem sodeloval z nekaterimi največjimi podjetji in naročniki v Sloveniji in vedno sem od tega odnesel veliko. Predvsem pa so k mizi vedno pristopili profesionalno. Tudi diplomo imam iz marketinga in oglaševanja (tastaro, se pravi današnji magisterij) in dobro vem, kaj so blagovne znamke, kako se jih trži in ovrednoti ter kako socialna omrežja danes diktirajo uspeh posameznika. Zato me nebuloze o lastni promociji resnično razpizdijo.

Na nek način se ta zapis lahko naveže na zadnji peskovniški zapis. Ko sem začenjal z bloggerstvom, sem v to vložil svoj denar. Stran sem dal delat profesionalcem, logo prav tako in to se je izkazala kot resnično prava odločitev. Ko sem začenjal, so me mnogi v moji bližini pohvalili, ker sem se odločil za to pot. Da me je lepo brati in da naj nadaljujem. Potem pa se je nekaj spremenilo. Nekateri so bili pripravljeni celo plačati zato, kar sem vse do tega trenutka delal zastonj.

In potem sem se bojda prodal. To ni več to, ker sedaj s tem tudi nekaj malega zaslužim (kdor misli, da se da z bloggerstvom preživljati, se pošteno moti). Sodelujem z nekaj zanimivimi podjetji in posamezniki in to mi je všeč. To mi je po svoje izziv, ker verjamem v to, kar delam. Ampak vseeno, ti si se prodal. Dokler sem bil v minusu, je bilo moje pisanje kul. Ker sem pa sedaj v plusu, pa nekaj že smrdi. Tako tipično slovensko, da človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal.

Pred svojim prvim zapisom na svojem bloggu sem celo poletje pisal. Pripravljenih sem imel okoli 40 člankov, ker sem želel »polno« stran. Zadnjič sem preveril in napisal sem skoraj štiristo tisoč znakov, preden se je eden od njih spremenil v en cent. Napisal sem 71.414 besed, preden sem zaslužil prvi evro. In sedaj naj bi imel slabo vest, ker sem jih zaslužil nekaj več?

Če sam ne bom cenil tega, kar delam, drugi tudi ne bodo. In to velja za čisto vsak poklic. Ko ti nekdo noče plačati tvojega dela, pomeni, da ga ne ceni. In da s tem ne ceni tudi tebe. Vso promocijo tega sveta si lahko zatlači v rit. Na srečo je takih ljudi manj kot tistih, ki se zavedajo, da je medsebojno sodelovanje sestavljeno iz najmanj dveh zadovoljnih in cenjenih strani. Podarim, dobim, je rekel Mito Trefalt. Daš/maš je pisalo na pročelju male trgovinice v Mostah v mojih študentskih dneh. Prijetni spomini.

 

26,959 total views, 4 views today

3 Comments

  • Odlično zapisano. Kot frišna blogerka (ne vem, zakaj ima ta naziv vedno prizvok nečesa negativnega) rada preberem kaj vzpodbudnega v tej smeri. Hvala!

  • Bravo! Lepo povedano. Pri nas v Sloveniji zal ljudje mislijo, da lahko dobijo kar vse zastonj. Zalostno.

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*