Če gre zdrav človek k zdravniku, pride domov bolan. To je le ena od modrosti moje bakice, ki ni bila pri zdravniku že od leta 1985 in je zlome rok zdravila doma z listom trpotca. Povsem logično torej, da sem že zgodaj razvil neko distanco do vsega, kar je oblečeno v belo. K dohtarju le, če se oklepam zadnje rešilne bilke.

Seveda sem v teh dobrih treh desetletjih kar nekajkrat zaradi tega ali onega obiskal zdravnika, čeprav vedno s cmokom v grlu. Vsakič znova se je izkazalo, da zato ni bilo prave potrebe. Vedno so me sestavili nazaj, res pa je, da razen napada slepiča in posledično operacije nikoli ni šlo za resne stvari. Sem človek preventive, ne pa kurative.

So pa ljudje, ki so domala abonirani v zdravstvenih ustanovah. So ljudje, ki govorijo medicinskim sestram angeli in zdravnikov čudodelci. Verjetno imajo tudi oni prav. Z zdravjem je pač tako. Dokler ga imaš, o njem ne razmišljaš veliko. Ko ga izgubiš, ne razmišljaš o nobeni drugi stvari več.

Tudi z mojo tamalo je bila podobna situacija. Ko jo je pediatrinja poizkušala pregledati, jo je tako nadrla, da smo po najhitrejšem postopku lahko odšli domov. Zdrava je, glasna je, dovolj jo imam, je rekla. Težko sem ji kaj očital, ker sem tudi sam vedno gojil strahospoštovanje do vsega, kar dobro ne razumem. Kako nekaj pozdraviti je meni čista neznanka.

Moški znamo biti včasih malo čudni. Raje se vozimo v krogu, kot pa da vprašamo za pot. Rajši se trmamo, kot pa da spregovorimo o svojih čustvih. In raje zadržimo bolečino zase, kot da jo delimo z drugimi. Jamranje v tem primeru ne pomaga. Če kaj, ne bomo svojih skrbi prelagali na druge. In to nas včasih drago šteje.

Vedno, ko izvemo, da moramo k zdravniku, pomislimo na najslabše. Če nekaj dni zapored kašljamo, imajo verjetno raka na modih. Tovrstnega stresa se izogibamo in prav zaradi tega se včasih kopiči v nas. Pa čeprav bi se temu precej lahko ognili.

November = Movember. Brki nas opominjajo tudi na to, da je čisto v redu, da nas boli. Da nas je strah in da potrebujemo pomoč. Da nismo preveč ponosni, da bi o tem spregovorili.

Brki so lahko taki ali drugačni. Košati ali komaj opazni. Ali pa taki od jogurta. Gre za sporočilo, to je tisto, ki je pomembno. Lidl že četrto leto sodeluje v movembrski akciji. Do konca novembra bodo od vsakega prodanega navadnega litrskega tekočega jogurta Pilos 10 centov podarili Kliničnemu oddelku za urologijo UKC Ljubljana za nakup tehničnih pripomočkov. Kar je dejansko čudovita in sila pohvalna reč. V poplavi slabih novic so dobre pogosto neupravičeno spregledane.

Ker je moj otrok deklič, verjetno tovrstnih težav z izražanjem tistega, kar se kuha v njej, ne bo imel. Dobro vemo, da povprečna ženska sila težko zadrži sleherno čustvo samo zase. Kar pa je v določenih primerih resnično učinkovito in potrebno. Moški se še učimo. Z otroškimi koraki brcamo naprej. Morda se pa čez nekaj let naučimo sami naročati pri dohtarjih. Čeprav dvomim. Še dobro, da imamo ženske.

 

4,698 total views, 2 views today