Prve ne pozabiš nikoli. Sem precejšen nostalgik, kar se določenih stvari tiče. Moj vzajemni odnos z Lidlom se je začel pred nekaj leti, ko sem prvič zasledil francoski teden in njihove slaščice in odlična vina. Tako pač je v življenju. V čisto pravem trenutku v tvoje življenje vstopi nekaj ali nekdo, ki si ga vedno potreboval, pa se mogoče tega sploh nisem zavedal. Človek, ki stagnira, živi dolgočasno življenje. Pretresi so tisti, ki nas držijo pokonci.

To je bilo seveda še pred Višnjo. Vsi starši poznajo namreč dva obdobja, pred in po otroku. Do takrat smo poznali eno vrsto življenja, sedaj odkrivamo drugo. In ko sem tako poizkušal priklicati v spomin stvari in ljudi, ki so pred otrokom osmišljale moje bivanje, sem ugotovil, da so se spremenili predvsem tej slednji, ljudje.

Hote ali nehote zapadeš v neko družbo mladih družinic. Kjer zavidate tistim, ki spijo ponoči, kjer vsak otroški jok, vrisk in krik ne moti, ker ga sploh več ne opazite, kjer se mamice zberejo na kupu in diskutirajo vzgojo, medtem ko si očetje v povsem drugem koncu sobe nekoliko odpočijemo. Kajti temu kratkemu, spokojnemu trenutku vedno sledi menjava. Ko oče prevzame otroka in si mami odpočije.

Vedno si spremljal te cikle življenja misleč, da ti nikoli ne boš pristal v njih. Ko pa te enkrat posrkajo v svoj neumorni vrtinec, ugotoviš, da si tja pravzaprav vedno spadal. In čeprav so sedaj ob tebi drugi ljudje in tistih od prej ni več toliko v tvoji bližini, globoko v sebi čutiš, da je tako prav. Evolucija posameznika. Odraščaš.

Sedaj imamo bolj piknike. Družinice se naberemo na kupu in na očkatih je, da poskrbijo za prigrizke in hrano. Sem že omenil, da sem nostalgik, ne? Torej bom izkoristil francoski teden, kot se to spodobi. Salamica z orehi, kozji sirčki, malo klobasic in steklenica rdečega za očke, brie sirček, makroni in steklenica belega za naše boljše polovice. Medtem pa otroci brezskrbno tekajo po travniku in je čisto vse na mestu.

Vsak človek v tvojem življenju je tam z razlogom. V točno določenem trenutku si potreboval ravno njega ali njo. Kasneje se lahko vajine poti razidejo, ampak tako preprosto mora biti. Enkrat (ali večkrat) pa v tvoje življenje vstopi oseba, ki ga nikoli ne zapusti. Ki je razlog za tvojo največjo srečo in najbolj iskren strah. Otrok v tebi zbudi najbolj prvinska čustva in odrasel človek – ki še vedno odrašča – dobi kar naenkrat občutek, da je končno nekaj dosegel v življenju.

Vedno sem bil nekoliko bolj nemirnega srca. Nikoli povsem zadovoljen in vedno (brez vidnejšega razloga) nekoliko jezen. In čeprav se človek karakterno težko spremeni, je moje bistvo danes precej drugačno. Ko moja mala veselo kobaca po meni, imam občutek, da sem točno to vedno potreboval. In da se sedaj lahko končno umirim.

Kaj se lahko naučimo od Francozov? Njihove iskrene ljubezni do življenja in uživanja življenja na polno. Ne obžalujte ljudi, ki jih ni več ob vaši strani. Tisti najpomembnejši vas ne bodo nikoli zapustili.

 

7,227 total views, 4 views today