Nikakor se ne morem otresti občutka, da je bilo moje otroštvo precej bolj preprosto in skromno, kot pa je to moje male. Zato sva se usedla in opravila resen pogovor.

J: Veš, meni se zdi, da imaš vse na voljo. Kmalu boš imela toliko igrač, da bom moral najeti pri sosedu podstrešje, da jih bom lahko kam pospravil. Zato je čas, da izbereš najljubše, od ostalih se pa za določen čas posloviš, važi?

V: Kako preprosto razmišljaš. Zato da so moji možgančki vedno v delovanju, potrebujem vedno nove izzive. Če ni izzivov, potem stagniram. Bi rad, da padem peti razred osnovne šole?

J: Izsiljuješ. Kot si danes dopoldne, ko si gledala risanke. Ker niso bile v redu tiste na Baby TV, si vpila toliko časa, dokler nisem pretaknil na Cartoon Network. Te tudi niso bile kul, zato sem dal na Oto. A vidiš, to je začaran krog. Ko sem bil jaz majhen, so bile risanke enkrat na teden. V nedeljo dopoldan. Pa še to je bil nek Bojan, ki ni imel nič drugega, kot pa en ubogi čopič.

V: Spet ga je odpeljalo v neke »dobre, stare čase«. Ampak mi ne živimo več v komunizmu, ampak kapitalizmu. To pomeni, da imamo več izbire. In če imam več izbire, hočem videti, kaj mi kdo ponuja! Ne zadovoljim se jaz z vsako malenkostjo. Me prav zanima, če si imel ti, ko si bil mojih let, na voljo devet športnih kanalov, da si lahko izbiral med tekmami, a?

J: Ne obračaj mojih besed, dobro veš, kaj mislim! Da ne načnem teme prehranjevanja. Vsakič imaš na izbiro enajst okusnih stvari. Jaz sem bil pa srečen, če sem pri bakici dobil Herba zeliščne bombone, ki so se mi prilepili za zobe, da nisem mogel več govoriti. Pojedel sem tako črno kot belo polovico Viki kreme, in to ne z žlico, ampak sem jo namazal na kruh. Še čigumije smo imeli v tubi, da smo prišparali na embalaži. Ah, takrat je bilo vse veliko bolj preprosto in iskreno.

V: Kdaj si me pa ti nazadnje pogledal? Še vedno sem tako prijetno okrogla, da komaj najdem svoj popek (mimogrede, tudi tvoj se vedno bolj izgublja v špehku). To pomeni, da veliko in rada jem. In sploh nisem izbirčna, tvoj problem je, če me pelješ vsak dan na sveže žemljice. Ena zame, tri zate, da ne bo pomote. Sladoled v žogici pa tudi jaz obožujem in to dobro veš.

J: Pa ti veš, da jaz sploh nisem imel svojih cunj? Imel sem le tiste kose, ki sem jih pojerbal. Od brata, bratranca, mladega strica ali kogarkoli že. Tvoja mamica pa sedaj vsak dan polni interaktivne košarice z nekimi cunjicami, ki jih sploh ne znam opisati. In kdo največkrat plača za ta oblačila? Očka, takrat je pa dober.

V: A zdaj sem pa jaz kriva, da nimam sestre, bratranca, sestrične ali kaj podobnega? Takrat so otroci rastli kot gobe po dežju, danes se pa starši utrudite, če imate že eno bebo. Ali si morda pričakoval, da bom oblekla kar kakšno tvojo majico? Lepo te prosim, ne izgubi razuma le zato, ker nimaš pravih argumentov.

J: Malo me že glava boli. S tabo nikoli ne najdem skupne točke. Vse, kar moraš vedeti, je to, da smo se imeli prej lepše. Mi smo nostalgiki le zato, ker točno vemo, kaj pogrešamo.

V: Buci buci bu, resnično si en velik otrok. Nihče se nima lepše kot jaz danes. Srečna sem, nasmejana in brez vsakršnih gub. Sedaj pa povej, kaj bova počela. Jaz bi se peljala s poganjalčkom, pa se ne morem odločiti, katerega bi izbrala. Tri imam, kaj ne? Ali je kakšen sosedov?

 

5,744 total views, 2 views today