Jesen je bila vedno moj najljubši letni čas. Še posebej v tistih letih, ko se je poletno sonce odločilo, da malo podaljša svoj obisk in smo imeli pravo indijansko poletje. Jesen je čudovitih barv, ravno pravih temperatur, vesela in otožna hkrati. Otožna zato, ker napoveduje novo zimo, dnevi se krajšajo in noči so vedno daljše. Ampak za dobre stvari je treba plačati takšno ali drugačno ceno. Življenje ni za đabe!

Odločili smo se, da bomo proslavili prvi vikend jeseni s krajšim oddihom za celotno družinico. Zato smo šli v prekmurske toplice, kjer je vse bolj umirjeno in sproščeno. No, tako je vsaj bilo, dokler ni bil v igri majhen otrok.

Najbolj naju je skrbelo, kako bo izgledala vožnja. Od prelepega Novega mesta do čudovitega Prekmurja je kar lep seženj kilometrov. Z mojo boljšo polovico sva kolebala med dvema odločitvama. Ali gremo na pot takoj, ko dete zjutraj naspano vstane, ali počakava, da dopoldne nekaj ur kobaca in se primerno utrudi v upanju, da zaspi v avtu. Na koncu sva se naložila z igračami in dobro voljo in krenili na pot že zgodaj zjutraj. Naša mala kepica veselja je zdržala skoraj celo pot v enem kosu. Ob tem se mi je utrnila kar solzica sreče in ponosa, ker sem se psihično pripravil, da bom celo pot prepeval »mucica bela, mucica črna …«

Tri dni smo plavali in jedli. Otrok je bil v vodi skoraj tako srečen kot fotr za mizo. Ta naša mala Slovenija je resnično polna kulinaričnih presežkov. Sedaj ko sem doma že nekaj dni, še vedno jem samo jogurte in riž, da se vse skupaj nekoliko poleže. Srce je bilo na dopustu srečno, žile malo manj, vse sem zamašil. Otrok pa je bil na dopustu bolj suveren kot večina odraslih ljudi, to je pravi hedonist v odraščanju.

Ljudje smo programirani tako, da vedno pogrešamo stvari, ki so resnično lepe. Tudi želodec se razvadi, zanj ni dobrega nikoli preveč. Na srečo je v Lidlu alpski teden in si delam nove zaloge. Klobasice, šunke in gorski siri, srce se vrača tja, kjer je najbolj doma. Za kosilo pa cmoki in/ali kakšna enolončnica.

Odrasli smo smotani. V glavi si najprej zamislimo najslabši možni scenarij, medtem ko so otroci sposobni resnično vsega. Na koncu se je izkazalo, da smo se na dopustu dejansko odpočili in ne potrebujemo še enega, ko pridemo domov. Živimo v nekem preprostem prepričanju, da naši otroci tega ali onega ne zmorejo, preden nekaj poizkusimo. V resnici so sposobni mnogo več, kot mi odrasli.

Pogosto se za kaj ne odločimo, ker nas skrbi, da bo to preveč za otroka. Podobno je z dopustom. Brez razloga ga odlašamo, ker imamo ušesa polna zgodbic tistih, ki pravijo, da se otrok cel dopust dere in morajo nekaj dni prej domov. Ko se za nekaj odločaš, se odloči na podlagi lastne intuicije, ne pa izkušenj drugih. Poznam otroke, ki so pri treh tednih uživali na morju kot nori in tiste, ki so se kujali cel dopust, pa so imeli na grbi že kar nekaj pomladi.

Naša naslednja avantura bo gorska. Odločila sva se, da napokava malo v nosilko in gremo v Alpe. Najprej kakšna preprosta tura, polna zelenja in krav, da vidimo, kako se bo vse skupaj obneslo. Odločila sva se, da bova od sedaj naprej sama odločala o najini usodi. Izkušnje drugih so prav to – druge, torej za nas ne rabijo veljati.

Tudi z ustaljenim ritmom ni nič narobe. Še posebej, če ga lahko vsak teden popestrimo. Ta teden je to harmonija alpskih okusov. Morda je še najboljše pri vsem skupaj to, da ne vemo, kaj nas čaka kasneje. Z malim otrokom je čisto vsak teden zgodba zase. Kot je v Lidlu vsak teden na sporedu druga akcija.

Zlata jesen. Pisana jesen. Šumenje listov in dolgi sprehodi. Še dobra dva meseca in bo miklavž. Nekaj se končuje, nekaj novega se prebuja. Narava se počasi odpravlja na zaslužen počitek, starši se pripravljamo na čas, ko ne bomo več mogli večino dneva z otrokom preživeti na prostem. Zato pa se iskreno veselim zimske hrane. Rdečega zelja, pečenic, ocvirkom in skupnih večerov na toplem. V vsem je nekaj lepega, če le dovolj dobro pogledamo. In to nas učijo otroci.

 

5,984 total views, 2 views today