Dvoboj

Dvoboj

Višnja: Trenutno sem sredi izredno zanimivega obdobja. Na eni strani sem srečna, ker se vedno bolj zavedam sveta okoli sebe, po drugi me frustrira, ker kobacam, se postavljam na noge, tudi poganjalčka že premikam, ampak hodim pa še ne. Tako želim si hoditi čisto sama, brez vsakršne podpore, pa mi ne uspe. Nočem se peljati v vozičku, nočem se nositi v nosilki, ampak hočem sama hoditi. Še malo, samo še malo, to mi vsi govorijo.

Največji žur je, ko gremo v štacuno. Sedim na polički vozička kot general. Z mamico izbirava nove bombažne majičke in pižamice, kajti nezadržno se bliža jesen, tako mi pravijo. Prejšnje se ne spomnim najboljše, ker sem bila še novorojenček. Sedaj sem že prava dama in mi nič ne uide. Medtem ko z mamico kupujeva nujne stvari, očka zlaga v voziček stvari le zase. . Ekstra veliki smutiji in ekstra velike čokoladne napolitanke, samo da je XXL, pa je srečen. Moški so tako preprosta bitja.

Sedaj bi lahko šla že v vrtec, pa sta se mamica in očka odločila, da bom še nekaj časa doma. Tega se kar veselim, doma že vse poznam. Mamica je pridna in leta okoli po hiši, očka nekaj nerga sam pri sebi in brezsmiselno tipka po računalniku, pes smrči v svojem kotu na kavču. Če je to družinska idila, potem bo kar v redu.

Sedaj ustvarjam nova prijateljstva, predvsem z drugimi otroci. Če me kakšen odrasel človek, ki ga ne poznam, želi vzeti v naročje, mu glasno in odločno rečem NE. Jaz nisem ena tistih, ki gre kar z vsakim, še zdaleč ne. Za moje zaupanje se je treba potruditi. Najrajši sem zunaj. Samo da sem zunaj, pa sem srečna. Človek ne sme biti zaprt med štirimi stenami. Razen očka. Najbolj srečen je, ko je zleknjen na kavč, kolikor je dolg in širok. Moški so tako preprosta bitja.

 

Jure: Če jo dam v voziček, začne vpiti. Če jo dam v nosilko, zdrži kvečjemu dve minuti, preden se vklopi alarm in potem je konec. V svojem najbolj potrpežljivem tonu ji razlagam, da morava priti od točke A do točke B, pa nič ne nuca. Ko se ta otrok nekaj odloči, je konec. Sedaj hodim za njo in pazim, da ne telebne po tleh. Je sredi tistega čudovitega obdobja, ko hoče vseskozi biti na svojih nogah, čeprav jih še ne obvlada. Še malo, samo še malo pa bo shodila, tako mi vsaj govorijo.

Zdi se mi, da smo že vsak dan v trgovini. Vedno nekaj zmanjka. Sproti ne zaslužim toliko, kolikor ta otrok poje. Sedaj me že zasleduje, ko dam kaj v usta. In ko sem v trgovini dal moj veliki smuti (vsaj mislim sem, da bo moj) v voziček, ga je ta mali vražiček prepoznal in se toliko časa glasno pritoževal, dokler ji ga nisem odprl. In potem moram o tem doma še pisati, tako da le obujam svoje frustracije.

Odločila sva se, da jo še ne strpava v vrtec. Menda bomo še nekaj časa »furali« to našo družinsko idilo. Počutim se kar že nekoliko utesnjen, povsod okoli mene so ženske. Naj mu bo, pes je še samec, ampak smo mu zvezali mošnjo, tako da ne čuti mojih bolečin. Model samo spi.

Pred hišo je že sedemnajst otrok. Od teh je eden moj, za druge sploh ne vem, od kje so se vzeli. Staršem ostalih otrok sem že zagrozil, da bom začel pobirati denar za varstvo. Vreščijo, kobacajo, čičkajo, jaz pa se moram z njimi igrati pepčka. In to čepe! Ker sem bojda prevelik. To pa ni dobro za moja kolena. In ko se ta vesela igra zaključi, se le še na smrt utrujen zvrnem na kavč. Ah, ženske, te pa res niso simpl …

 

5,327 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*