Službeno sem v Düsseldorfu. Nič posebnega, tri dni, in & out zadevica. V zadnjem času so me nekoliko obsedli grški jogurti, zato jih iščem po teh lokalnih trgovinicah. Tukaj je svet v malem, vsaka malo večja država ima svojo sosesko in svoje specialitete. Še nekaj imava skupnega z malo. Vsak dan pojeva vsaj en jogurt. Jaz grški, ona bio. V mojem/tvojem/našem Lidlu jih takoj najdeš, v neznanem okolju je to nekoliko bolj zahtevno početje.
V zvezi z Grki lahko povem še eno meni ljubo anekdoto. Ko smo bili na maturancu v Grčiji, je kapitan ladjice dejal, da krenemo na pot čez pet minut. Minilo je pet minut, nato petnajst, nato pol ure, nato polna ura, modela pa nikjer. Po uri in pol se le prikaže in vpraša, če smo pripravljeni. Nekdo od kolegov se opogumi in mu reče, da je rekel »we will go in five minutes«. Kapitan le hladnokrvno dvigne svoja velika sončna očala, pogleda fanta izpod čela in mu reče: »Greek five minutes«. S tem je bila zadeva zaključena, kam se nam pa mudi.
Zame osebno je ena največ dilem kot mladega starša ta, kako kombinirati delo in druženje s svojo malo. Nekaj moram delati, da bo naša družinica preskrbljena, preveč nočem, ker ne želim zamuditi niti enega samega dneva z njo. Ko sem službeno na poti, vedno razmišljam le o tem. Da se čim prej vrnem, da pogrešam mojo družinico, da bi rad bil doma in le metal malo v zrak, medtem ko bi se ona na ves glas smejala. Tako pri sebi preklinjam to kapitalistično družbo, ki družinske vrednote vseskozi potiska v ozadje.
Niti predstavljati si ne morem, kako težko mora biti to šele za mamice. Leto dni skoraj sleherni trenutek dihajo s svojim otrokom, potem pa je treba kar naekrat vse presekati in oditi nazaj v službo. Več kot pol dneva, ko je otrok buden, ni več njihovi bližini. Zato sem vedno trdil, da so ženske veliko močnejše od moških, gola fizična moč tu nič ne šteje.
Verjetno mora vsak starš pri sebi razčistiti, ali bo dajal v ospredje otroka ali kariero. Mora biti iskren, kdaj je bolj srečen, ko se mu nasmeje otrok ali ko je poln bančni račun. Ti dve stvari se najpogosteje izključujeta. Pred kakšnega pol leta sem pri sebi razmišljal, kaj bi rad počel. Rad bi pisal o tem, kako srečen sem, ker imam vse, kar si moški lahko zaželi. Otroka, s katerim se igra skoraj vsak dan, ženo, ki mu omogoča, da je vse na mestu. To še zdaleč niso samoumevne reči, v to je vloženo zelo veliko truda.
Končno je dejstvo, da nisem nikoli povsem odrasel in da je otrok v meni še vedno prisoten na skoraj vsakem koraku, zame prednost. Nihče mi ne more očitati, da se naj zresnim, če pa zabavam otroka. Lahko se igram, ker je to zanj dobro. Lahko delam grimase in spuščam le nama razumljive zvoke po mili volji. Če parafraziram naše južne sosede – ne može nam niko ništa!
Po dobri uri iskanja sem le našel Lidl (Nemčija je vendar njegova domovina!) in svoj grški jogurt. Ko sem prišel v apartma, sem ugotovil, da nimam žličke. Sem pa zato našel kovinski odpirač in sem si pomagal z njim. Nekoliko težje je enakomerno zmešati tisti odlični med na dnu, ampak kjer je volja, je tudi pot. Tako se sladkam in imam v glavi sliko situacije, ki se trenutno odvija doma. Mala na svojem stolčku, okoli ust povsem zamazana, čakajoč na naslednjo žličko svojega bio jogurta, v katerem so še koščki zmečkane banane. Pravijo, da mora imeti človek v življenju vedno cilj. Moj je, da pridem čim prej nazaj domov in sodelujem v tem čarobnem trenutku.
5,457 total views, 2 views today