Med mojo boljšo polovico in njeno kosmato polovico so bile vedno precejšnje razlike. Zato se tudi tako dobro ujameva, ker se dopolnjujeva. Kjer je eden dober, je drugi slab, kjer je meni vseeno, gre njej za cel svet. Večje razpoke v razmišljanju naju dveh, kot pa takrat, ko gre za pospravljanje, pač ni. Ona vidi prah, kjer ga ni, jaz ga ne opazim, če ga ravno ne pogoltnem. Ona rada sesa in obeša perilo, jaz raje ležim in pazim kup cunj, da se ne prevrne.

Odkar imamo dete, je to še poudarjeno. Prva stvar, ki sva jo kupila, ko sva izvedela, da sva noseča, ni bil voziček ali posteljica ali plenice ali kaj za nego otroka, ampak robotski sesalnik. Če tega ne bo, se ji bo zmešalo. Torej sem ji seveda ustregel, nosečnica se mora izogibati stresu. Imamo tudi črnega mopsa, ki mu menda odpada dlaka – sam tega pojava še nisem opazil -, zato hodi za revežem, ki ni nič kriv, nič dolžan, in ga oskubla z glavnikom, ki je menda specializiran za majhne, kosmate pse. Bojda.

Sedaj ko imamo otroka, ki veselo kobaca, mora biti vse seveda še toliko bolj čisto. Čeprav je mala bolj po fotru, ima nekaj ciganskega duha v sebi, čisto nič je ne moti, če je umazana, bo moja draga to zatrla. Sedaj se učita, kako se pospravi za sabo, ko je konec igre. Otrok razgraja in seveda vse razmeče, kot se za malo dete spodobi, ampak potem to nazaj zloži v škatlo. Ko sem to prvič videl, mi ni bilo nič jasno. Mala prime klobuk, mi ga da na glavo, potem pa začne kazati na mesto, kjer je bil prej. In ga moram pospraviti nazaj. Sem edini, ki se mu to ne zdi čisto zdravo?

Potem ko se je mala rodila, sem seveda nekaj časa sam hodil po fasngo. In na nakupovalnem listku sem imel napisane meni sila nerazumljive stvari. Odstranjevalnik vlage (?), gobica za steklokeramične kuhalne površine (??), aktivna pena za WC školjko (Kakšna je pa pasivna? Ali ta počiva, medtem ko ti drgneš???) … Zato sem si v štacuni izbral eno izmed zaposlenih deklet, kateri sem se na prvi pogled najbolj smilil, in sva skupaj našla vse te čudovite stvari sveta čistoče. Za salamo in pivo nisem rabil pomoči, to je moj naravni habitat.

Moja mi kar pogosto pravi, da sem umazan. Pa vedno pravim, da je bolje, da imam umazane roke in čisto srce kot pa obratno. Naše dete veselo kobaca. Tla zunaj pa niso vedno čista, kakopak. Jaz to opazujem z neprikritim odobravanjem, ker se bo otrok tako utrdil. Njen fotr še vedno ob vsaki priliki hodi bos in glej ga zlomka, nima platfusa. Njena mati pa precej bolj stresno doživlja vso umazanijo, ki jo proizvaja okolje in ljudje v njem. Se boš že navadila, jo tolažim.

Ampak vesolje vedno poskrbi, da se stvari poklopijo na pravi način. Če ne bi bilo moje tavelke ljubezni, bi bila tamala ljubezen kot brezmadežno spočeta potomka Jurija Murija. Tako pa ima tiste sproščene trenutke z mano, kjer je umazanija le nerazumljiv in neznan koncept, ki ga spregledava, in trenutke z mamico, ko je vse lepo zglancano in čisto in kot iz škatlice. Tako okolje kot onidve.

Sem pa tudi lisjak, priznam. Hitro ugotovim par stvari. Ko sem tako že tretjič v dveh urah pospravil igrače, ki so bile raztresene po celi dnevni sobi, sem jih vse zmetal v eno škatlo, ker sem jih imel dovolj. Pa je kasneje prišla moja draga in vsako igračo pospravila na svojo mesto. Sedaj jih ne rabim pospravljati več, ker jih pospravim narobe, čeprav dobro vem, kam sodijo. Ampak kdo sem jaz, da bi ji odrekal to zadovoljstvo? Nimam srca.

6,073 total views, 2 views today