Poln “kufr” vsega

Poln “kufr” vsega

Podaljšan vikend, nič več. Torej bomo trikrat prespali na obali. Vremenska napoved je sila ugodna, kar pomeni, da bo sonce žgalo. Torej sem sabo spakiral dve knjigi, tri boksarice, natikače, eno majico brez rokavov, sončna očala, sončno kremo in bančno kartico. To je menda vse, kar naj bi potreboval, sem zadevo dvakrat premislil.

Vendar je nato začel pakirati še ženski del družine. Najprej tavelka med njima. Največji kufer, ki ga imamo, je bil seveda premajhen. Menda je povsem vseeno, če pakira za tri ali štirinajst dni. Jaz sem ji razlagal, da je med obema točno enajst dni razlike, ampak to sploh ne vpliva na njeno količino cunj. Še jakno je imela sabo, tako, na pol zimsko. Najnižja večerna napovedana temperatura je sicer 23 stopinj, ampak nič ne de. Zihr je zihr. Štiri različne pare obutve ima sabo. Sedaj namreč ne more vedeti, kaj ji bo v danem trenutku najbolj sedlo. Ona se ne bo opravičevala zato, ker je modno ozaveščena. Resignirano kimam z glavo, drugega mi ne preostane.

Tamala ne zaostaja veliko za tavelko. Bodijev in hlačk ima toliko spakiranih, kot da se bo preoblekla najmanj trikrat na dan. Igrač toliko, da jih bomo lahko posojali drugim otrokom na plaži. Kar pa je še najbolj zanimivo, s sabo bomo menda vzeli dva avtosedeža in voziček. »Zakaj?«, sem nespametno vprašal. Najprej se bo peljala v večjem avtosedežu in če bo imela tega dovolj, bo romala v lupinico. Ko pridemo do morja, pa se bo najraje sprehajala v svojem vozičku, ker ga je najbolj vajena.

Torej sem odmislil, da bom sabo vzel moj najljubši ležalnik za na plažo. Sicer je velik in okoren, ampak tako udoben, da mi ga zavidajo vsi. V avtu namreč ni več prostora. Ko nosim že tretji kovček proti avtu, se zamislim, ali mi bo samo pakiranje vzelo več časa kot ga bom preživel na plaži.

Misli mi nehote odtavajo do moje konobe. Moj šefe me vedno pričaka z orado, brancinom, blitvo in domačim belim vinom. V terasi pod senco drevesnih košenj bova potegnila črto pod preteklo leto. Leto bližje penziji. Ali pa dlje, kdo še sledi tem premikom. Uživanje v brezdelju je močno podcenjena vrlina. Ko polnim baterije, jih napolnim za naprej in nazaj.

Sedaj me čaka iskanje novih plaž. Prej sem iskal take, ki so bile neobljudene in si lahko samo skočil v vodo, kajti s svojo nesramno veliko nogo številko 47 sem vsako leto posebej tekmoval sam s sabo, na koliko ježkov mi bo uspelo stopiti tokrat. Kot zanimivost lahko povem tudi to, da sem ta interni dvoboj vsakič znova dobil. To verjetno pomeni, da sem vedno bolj štorast. Po novem pa iščemo kakšne peščene ali prodnate plaže, ki se počasi spuščajo, kar pomeni, da bo dete brez težav veselo kobacalo v vodi. Jaz pa sem že pripravil pinceto in nekakšno mazilo, ki menda pomaga, da se iglice hitreje ločijo od podplata.

Vsak življenjski cikel prinaša s sabo nove izzive. Tako ohranjamo vsakdan čim bolj svež. Tako kot potrebujemo poleti osvežitev, jih vsake toliko seveda potrebuje tudi naše življenje. Kot tista prijetna, sveža morska sapica, ki zapiha v vročini sobotnega popoldneva, tako naše življenje vsakih nekaj let potrebuje pravi vihar, ki začne pisati življenje na novo.

Nikoli nisem najbolj razumel ljudi, ki me vidijo z mojo malo in mi rečejo, da naj uživam v tem, kajti to je najlepše obdobje. Te razlage ne misliva sprejeti. Vsako obdobje je lahko najlepše na svoj način, čeprav se morava za to malo bolj potruditi. Tako ostane življenje sveže.

 

6,890 total views, 2 views today

2 Comments

  • Najbolj posrečen blog! Vsi zapisi so top! Lepo berljivi, življenjski in duhoviti, brez nepotrebnega kiča. Bravo!

  • Vedno se nasmejem, ker ne v teh zapisih tooooliko resnice. Sama imam doma tudi malo navihanko, staro malo manj kot 9 mesecev, in so teli zapisi kot nalasc tudi za naso druzinico:)

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*