Vroče mi je. Če bi bilo po moje, bi pohajkovala kar v sami plenici, pa me mamica vseskozi v nekaj oblači. In to kljub temu, da se lahko očka cele dneve v hiši sprehaja samo v boksaricah. Nazadnje si je oblekel kratke hlače decembra, pa še to samo zato, ker smo imeli obiske. Vem, ker je bentil, da se je človek rodil nag in ne potrebuje preveč oblačil. To pravi on, ki ima toliko cunj, kot jaz in mamica skupaj. Te dvojne standarde meni že ne bo prodajal.

Midva z očkom sva leva, rojena avgusta, kar pomeni, da sva zapisana poletju. Mamica je januarska, zato je bolj zmrznjene sorte. Jaz pa obožujem vreme, ko lahko zunaj kobacam v svojih mokasinkah. Ugotavljam, da sem pri svojih dopolnjenih desetih mesecih vedno bolj samostojna. Igram se sama, pijem lahko sama, tudi jem, ko mi to dovolita. Namočim prste v hrano in vse to veselo razmažem.

Če sem bila na začetku glede mojih staršev še nekoliko skeptična, danes nisem več. Povsem jasno mi je, zakaj sta v mojem življenju. Mamica vse naredi, poskrbi da sem sita, naspana in zadovoljna, očka je pa zabaven in se trudi biti dete v odraslem telesu. Najbolj zabavno mi je, ko se valja po tleh in tuli in se v kaj udari. Hehe, al’ je štorast. Dobronameren štor je, tako da mu ne gre nič zameriti.

Življenje je cirkus, v dobesednem in prenesenem pomenu. Ko sem že mislila, da poznam svoje navade in rutino, se kar naenkrat vse spremeni. Če sem še včeraj jedla kot mladi prašiček, morda že jutri hrane tudi poizkusila ne bom. Če sem včeraj spala kot breja medvedka pozimi, se lahko že jutri odločim, da celo noč čujem. Tako to gre, nepredvidljiva sem. Očka vedno ropota, kako se ne smemo ujeti v past enakoličnega vsakdana, sedaj pa ima svoje: dobrih desetkilsko tempirano bombo, ki se včasih smeji, drugič pa jokca.

Še vedno najbolj uživam na prostem. Človek se ni rodil zato, da bi čmuril med štirimi stenami. Povsem nezahtevna sem  – lahko gremo na sprehod, obisk ali pa smo le na terasi pred hišo, važno je, da se nekaj dogaja. Kobacam kot nora, skoraj jima že uidem. Ko zagledam kaj, kar mi je še posebej všeč, skoraj poletim. Točno vem, kdaj zagledam kaj, kar ne sodi v moje roke. Ker še celo očka dvigne svojo rit iz kavča, da me pravočasno prestreže. Sedaj to počnem kar zanalašč, da se revež preveč ne zaželi, hehe.

Začela sem upogibati svoje nogice, ker se želim postaviti na njih. Dovolj imam tega pritlehnega pogleda! Sedaj je čas, da pogledam svet iz druge, višje perspektive. Zgoraj je menda vse lepše.

Obožujem otroke. Precej bolj kot odrasle, ti mi delujejo veliko bolj sumljivo. Pri otrocih pa je vse tako preprosto, vse se zmenimo, čeprav nekateri še ne znamo govoriti. Če deklica vzame mojo igračo, jo seveda takoj vzamem nazaj. Če pa ta ista deklica poizkuša zlesti v naročje moji mamici ali očku, potem pa snamem rokavice in sem pripravljena, da jo prebunkam. Preveč časa mi je vzelo, da sem ju kolikor toliko vzgojila, da bi ju sedaj kar na »lepe oke« odstopila prvi babnici, ki pride mimo.

 

12,796 total views, 2 views today