Nekateri si želijo idealno življenje in do neke mere jih razumem. Ko so brez večjega truda preskrbljeni, ko se vse kocke poklopijo na najbolj pravilen način in sta srce in glava istočasno zadovoljna. Drugi menda želijo nekaj povsem drugega, nov izziv vsak dan, življenje, v katerem ni nič podarjeno in ki se ga ne da napovedati za pet minut naprej. Kot vedno je najbolj realna vmesna pot. Idealno življenje ne obstaja, kar je sila všečna ugotovitev. Vsak s sabo prenaša določene demone, manjše ali večje, ki se izražajo na tak ali drugačen način. Vsak torej živi v svojem svetu, ki ni primerljiv z drugimi.
Nekateri menda stremijo po idealnem otroku. Problem s tem vidikom idealnosti je v tem, da je vedno pogojen z mnenjem večine. Kar je za večino perfektno, pa morda za tvojega otroka ni. Nekateri verjamejo, da naj bi malo dete zjutraj vstalo, bi šlo po treh urah spat za tri ure, spet malo vstalo in šlo spet spat za najmanj tri ure. Pri nas je povsem drugače. Veliko spi ponoči, čez dan pa bore malo, vedno manj. Ampak se ji seveda prilagajamo, kaj nam drugega preostane. Če dete ni zaspano, tudi ne bo zaspalo.
Potem pa imaš tiste časovno pogojene normative. Ko naj bi otrok začel jesti gosto hrano pri petih mesecih, kobacati pri sedmih, se postavljati na noge pri desetih in shoditi pri dopolnjenem letu starosti. Bog ne daj, da kakšnega od teh časovnih rokov nekoliko prekorači. Ker smo deležni tistih vzgojnih »naš je pa shodil že pri enajstih mesecih, ker smo mu pomagali, da se postavi na noge« ali pa »naša je prvo besedo rekli takoj, ko jem bila stara eno leto, zakaj pa vaša še ne govori? Morda se pa ne ukvarjate dovolj z njo …«. In človek naj najde v sebi moč, da to presliši.
To je za mamice še težje. »A še vedno jo dojiš?« To je verjetno najbolj pogosto in nadležno vprašanje, čeprav so vsi pediatri že ničkolikokrat povedali, da otroku materino mleko – če ga seveda rad je in če ga mama proizvaja dovolj – samo dobro de. Ampak nič ne de, še vedno se bodo našli taki, ki bodo to povezovali s tem, da je otrok razvajen.
Ker tako radi – Slovenci, namreč – jemljemo za zgled Skandinavce, pa jih dajmo še pri eni stvari. Pri Fincih začnejo otroci s poukom pri sedmih letih, šele pri desetih se srečajo s številčnimi ocenami. Prej gre za igro in motivacijo otrok. Pri desetih, ko so otroci že toliko bolj razviti, se z večjo vnemo in lastnim interesom začnejo zanimati za šolske dejavnosti in zaradi tega dosegajo boljše uspehe. Naša devetletka pa se je izkazala za čisti polom. Radoživega otroka pri šestih letih starosti siliti v to, da sedi pri miru in posluša, je zanj naredilo veliko več slabega kot dobrega.
V idealnem svetu ni idealnih ljudi. In tej ljudje, vsak s svojimi napakami in neprilagodljivi posebnostmi, imajo svoje otroke, ki prav tako niso idealni. Ki ne shodijo takrat, ko jim to narekuje datum, ampak takrat, ko se zato čutijo pripravljene. Ki ne zaspijo takrat, ko je za to primerna ura, ampak takrat, ko so zaspani. Ki začnejo govoriti takrat, ko imajo kaj pametnega za povedati.
Idealni otroci zame so tisti, ki se veliko smejijo. Idealni odrasli pa tisti, ki te male sladkorčke življenja posnemajo in se smejijo z njimi. Jaz se trudim, da sem do svojega otroka vedno pošten. To pomeni, da sem tudi do samega sebe. Dete je morda še tako majhno, da bi jo lahko prinesel naokoli, sebe pa ne morem in tudi nočem. Spodbujam jo, da je to, kar je. Svojstven otrok s svojimi posebnostmi, ki jo ločijo od vseh drugih. Tudi njene pomanjkljivosti so zame popolne in edinstvene. Ker jo soustvarjajo. V idealnem svetu bi si vedno znova in znova želel prav takšno, kakršna je danes pred mano.
V idealnem svetu bi imela vsak dan za zajtrk sveže pečene štručke iz Lidlove pekarne. Ampak to je najin naslednji izziv.
11,384 total views, 2 views today