Rožice

Rožice

»Nerodno mi je bilo zate. Veš, drugič se raje ne postavi v tak položaj, ker drugi veliko govorijo.« Verjetno ti je ta ubesedeni gnus nekoliko znan, a? Torej sem ubral drugi pristop. Naj jim bo nerodno zame. Naj govorijo. Kajti meni ni nerodno. Kajti meni je vseeno, kaj govorijo. Ker se drugim ne opravičujem več. Svoja dejanja moram opravičiti le pri sebi, ne pa pri kopici ljudi, ki ne soustvarjajo mojega življenja. Celotne filozofije so se že razvile iz najbolj preproste ugotovitve, da odjebeš vse, ki imajo toliko časa v svojem življenju, da se lahko ukvarjajo še s tvojim. In sedemnajstimi drugimi povrh vsega.
Na stvari gledam sila preprosto. Preden poizkusim nekaj novega, najprej realno ocenim svoje počutje. Okej, danes sem tak. Potem to novo stvar izpeljem. Če se po tem počutim bolje, je stvar vredna. Če se na koncu počutim slabše kot na začetku, potem te napake ne ponavljam več. Vseeno mi je, če drugi mojo odločitev odobravajo ali ne. Če plešem nag sredi svoje dnevne sobe ob polnoči, potem to počnem zato, ker v danem trenutku ravno to potrebujem. Če te to moti, je pa to tvoj problem, ne moj.
Hkrati pozivam druge, naj jih ne skrbi zame. Kako bo, če bo, kaj bo … Skupni odgovor za vsa ta – samo navidezno – skrbna vprašanja je »bo že«. Odlično, kaj ne? S tem sem ti dal možnost, da se ukvarjaš le s sabo. S stvarmi, ki te motijo pri sebi. Karkoli te moti pri meni, naj te ne skrbi. Mene namreč zagotovo ne. Še manj me skrbi, kako je s tabo. Ker sem prepričan, da lahko sam poskrbiš zase. Ker nisi več na mamini zizki, ampak si pripravljen osvojiti cel svet v enem samem zamahu. Ker si tega sposoben, ne potrebuješ mojih nasvetov in površinske zaskrbljenosti. Zame si super točno tak, kakršen si.
Z leti človek stvari ne jemlje več samoumevno. Nikoli ne vem, koliko lepih dni je še pred mano. Koliko iskrivo dobrih trenutkov, ki jih nikoli ne bom hotel pozabiti. Koliko dobrih knjig, nerazumljivih pogovorov, ejakulacij, lepih pogledov, slastnih obrokov. Zato me ne skrbi, kaj si drugi mislijo o meni. Jaz skrbim zase, zdaj. To pomeni, da ne živim na obroke. »Nekoč bom pa že žel sadove svojega trdega dela.« Kdo ve, če bom ta kdaj sploh dočakal. Zato želim izkoristiti vse v največji meri. Če želim preležati dan na kavču s pivom in čipsom, medtem ko ostali želijo na izlet, bom njihovo ponudbo vljudno zavrnil. Ker danes tega ne potrebujem. Morda bo jutri drugače, poizkusi takrat.
Zakaj naj bi opravičeval svoje občutke? Če se počutim slabo, je to moja osebna pravica. Prav tako, če sem tečen brez pravega razloga. Pač pride tak dan. V meni je vsaj tolikšna mera vljudnosti, da svojega slabega počutja ne bom vsiljeval drugim. Bom že razrešil sam pri sebi, ker v resnici ne gre za tako velik problem. Morda je velik danes, tukaj in zdaj, čez kakšno leto dni bo pa smešno majhen in omembe nevreden. Torej, tečen sem, ker sem lahko. Ker sem se zjutraj pogledal v ogledalu in sem pričakoval/upal, da me pogleda kaj bolj všečnega nazaj. Že jutri bom zopet pomagal tetki čez cesto in starcu pri nošenju vrečk. Ampak danes moram najprej poskrbeti zase. Kajti šele če poskrbim zase, bom lahko kasneje tudi zate. Če boš to seveda hotel, nič ne silim vate.
Zakaj naj bi človek ugajal? Na koncu dneva je približno pet ljudi, ki so zate resnično pomembni, ostali so le obrobni del tvojega vsakdana. Ki ti ga seveda lahko s svojimi dejanji polepšajo ali pokvarijo. Jaz se trudim le do te mere, da ga namensko nikomur ne pokvarim. Vse ostalo je na njihovih plečih.
Dan D v komadu Rožice: »Hvala za vse, dobro nam gre, nikoli bolje.«

 

4,387 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*