Ob letu osorej. Septembra vedno pišem o smrti. Ne zaradi morbidnih vzgibov, povezanih z vedno krajšimi dnevi in prihajajočo temo, ampak ker je to čas, ko sem – sedaj je tega že dvanajst let – ostal brez svoje mame. Vendar se spominjam njenega rojstnega dneva, ne pa dneva smrti. Slavim njeno življenje, ne njenega konca. Tako grozno slovensko, da o človeku govorimo lepo šele takrat, ko ga ni več.

To me vedno spomni na enega mojega znanca, ki je pred časom stopil do mene in na veliko razglabljal: »Veš, jaz preberem skoraj vse, kar napišeš. Veliko stvari mi je zelo všeč, pa ti tega ne povem, da ti ne stopi v glavo. Ko se pa s čim ne strinjam, ti pa to vedno napišem. Ker si lahko boljši.« Torej, pohvale ne dobim, ker bi me pokvarila, grajo si zaslužim, ker verjame vame. In potem se naj človek čudi, da nobena njiva v sleherni Cankarjevi povesti ne obrodi. Takšno je pač naše razmišljanje, zakaj bi bilo potem kakorkoli nagrajeno?

Tokrat želim malo razložiti, kaj se dogaja v človeku, ko izgubi nekoga najbližjega v njegovem najbolj ranljivem obdobju življenja. Če izgubiš starša, brata, sestro ali dolgoletnega partnerja, potem dejansko izgubiš del sebe. Dejansko se ti poruši celoten svet, ki si ga poznal prej. Ljudje, ki so v svojem življenju kvečjemu izgubili telefon ali dvajset evrov, tega ne morejo razumeti. Vse, kar se nabira v posamezniku, se nato izrazi na dva načina: ali se smiliš sam sebi ali pa si jezen na vse. V mojem primeru je šlo za drugo »rešitev«. Sedaj vem, kaj vse me je razžiralo takrat, tako da ne obsojam nikogar več, ki želi v takih primerih prefukati cel svet. Drugega mu ne preostane.

Ampak to jezo je treba natančneje opredeliti. Tu gre le za nemoč. Nemoč, ker se ne moreš sprijazniti, da se je to dejansko zgodilo tebi. Nemoč, ker se počutiš ogoljufanega. Nemoč, ker si premlad, da bi vedel, kaj narediti sedaj. Nemoč, ker veš, da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so bile.

Vendar so ljudje, ki so zgodaj izgubili nekoga, zaradi tega bogatejši za nov pogled na svet. To nastopi takrat, ko jeza dokončno zapusti tvoje telo. Ustvari se neka nova energija, ki se transformira v to, da sprejemaš druge in ničesar v življenju več ne jemlješ za samoumevno. Največja laž, ki jo boste slišali od drugih, je ta, da bo sčasoma postalo lažje. Nič lažje ne postane, le ti si močnejši. Dlje, ko osebe ni v tvojem življenju, bolj jo pogrešaš. Tukaj ne gre za to, da se sprijazniš s situacijo, ampak da vso svojo energijo preusmeriš v druge. Tiste, ki si jo seveda zaslužijo.

Moja mama je bila med drugim tudi varuška otrok s posebnimi potrebami. Eden teh, ki je sedaj že 25-letni moški, je nedolgo tega pozvonil pri nas. Želel se je malo pogovoriti o moji mami, na katero ga vežejo le lepi spomini. Samo na njegovo vprašanje, zakaj se je ubila, tudi po dvanajstih letih še nimam odgovora. Nekatera vprašanja preprosto nimajo odgovora in zabolijo vsakič, ne glede na to, kdo ali kdaj jih zastavi.

S smrtjo samo ni nič narobe. Tako samoumevna je kot rojstvo. Problem v smrti je le v tem, da dejansko včasih pride mnogo prezgodaj.

»Death ends a life, not a relationship.« Smrt konča življenje, ne pa tudi odnosa. V tej povedi najdem veliko utehe. Midva še vedno sva, čeprav se ne vidiva več. Še vedno se pogovarjava, čeprav govorim le jaz, ona pa me posluša. Še vedno jo imam neskončno rad in čutim, kako mi to ljubezen vrača. In kako neverjetno ponosna je, ker je pred nekaj tedni postala babica.

»Death ends a life, not a relationship.« Zapomni si to.

40,181 total views, 20 views today