Čas se ni nikoli premikal počasneje, minute, ure in dnevi so skorajda povsem obstali na mestu. Vprašanja (kdaj bo rodila, zakaj še ni) niso nikoli bila bolj neumna, kot da poznava odgovor nanje, pa ga drugim ne zaupava. Pričakovanje se ne more primerjati z ničimer, kar sem doživel do sedaj v življenju. Preprosto čakaš, nič več ni v tvojih rokah. Z vsakim dnem, ko se je rojstvo otroka oddaljevalo od predvidenega roka, je bilo breme na plečih bodočih staršev večje.

Peti dan me je prebudila sredi noči. Da jo nekaj tišči, pravi. Jaz ji seveda odgovorim, ali ne bi počakala še kakšni dve urci, nič več, toliko, da še malo zaprem oči. Ko vstane, voda odteče. Pomirim jo, da se nama nikamor ne mudi, naj se počasi umije in potem greva proti porodnišnici. Ko prej še peljem psa na sprehod, ugotovim, da sem nazadnje tako zgodaj vstal pred nekaj leti, ko sem šel na morje na Korčulo. Ko doma še pojem mlečni riž s cimetom, opazim, kako se mi trese roka. Seveda ona tega ne sme videti, pred njo moram biti miren kot budistični menih na zapuščenem grškem otoku med popoldansko meditacijo.

Prideva v porodnišnico, kjer sledi precej dolg pregled, na katerem ugotovijo, da se še ni dovolj odprla in da me bodo poslali nazaj domov, medtem ko ona ostane. Če se v enem dnevu nič ne spremeni, ji bodo sprožili umetne popadke.

Torej čakam doma. Nekaj ne preveč okusnega skuham, malo pišem, veliko razmišljam, grem na basket. Zvečer mi telefonski klic razloži, da se nekaj premika in da naj bom ponoči pripravljen. Torej grem ob enih »spat«. Najprej bedim, potem pa dejansko za dve urici nekam odjadram, na pol poti med nočno moro in nerazumljivi blodnjami. Ob štirih zjutraj nov telefonski klic. »Pridi, sedaj gre zares.«

Umil sem zobe in stekel do porodnišnice. Nič nisem jedel, še manj razmišljal. Pogumno vstopim v porodno sobo, kjer pa me čaka precej posebna situacija. Tri ženske držijo mojo ljubezen, ena za vrat, drugi dve vsaka po eno nogo, kot da hočejo vsak del telesa posebej odtrgati od trupa, ta čudovit pogled pa spremljajo še predirljivi kriki. Naslednja napaka, ki jo naredim, je, da pogledam »dol«. Ni ga malarja na tem svetu, ki bil lahko steno pobarval tako snežno belo, kot je v tem trenutku moj obraz. Torej sem se usedel na najbližji stol in bil do nadaljnjega moralna, komaj slišna opora. Ko se je pokazala glavica, mi je babica rekla, da jo naj pogledam. »Je že v redu, ku da bi, bom počakal, da pride cela ven.«

Kratka navodila za vse očete, ki se odločijo prisostvovati rojstvu svojega otroka:
– preden greš v porodnišnico, obvezno nekaj pojej,
– pojdi peš, da se nadihaš svežega zraka,
– ne hiti, ker nihče ne rodi v petih minutah,
– nikar, nikoli, pod nobenim pogojem ne poglej navzdol, glej jo le v obraz.

Medtem ko je moja rojevala, sem jo ves čas opazoval. V teh minutah in urah je zrasla v mojih očeh bolj, kot sem si kadarkoli predstavljal. Bil sem tako ponosen nanjo, da tega ne bom oskrunil s tem, da poizkušam za to najti primerne besede. Ker jih pač ni. Vsakemu bodočemu očetu resnično toplo priporočam, da nikoli ne izpusti poroda, ker to vajin odnos definira na povsem novi, nenadkriljivi ravni. Dokončno razumeš, zakaj je ženska tako posebna, in še manj razumeš, zakaj naj bi si jo moški zaslužil. Vendar, če si ob njej na začetku (spočetju), moraš biti ob njej tudi na koncu (rojstvu). To je tvoja dolžnost.

Po dveh urah na plano pride nekaj majhnega, ranljivega, kričečega, a tako čudovitega. Mala Višnja Julija, 05:13, 3340 gramov, 55 centimetrov. Stežka mi je uspelo celo prerezati popkovino. Ko gledaš to malo bitje, ki je docela plod vajine ljubezni, je občutek, ki ga moraš doživeti, da bi ga razumel. Vse je tako majhno, pa že tako človeško. Rad bi jo kar stiskal, pa jo čaka prej še veliko drugega.

Danes je Višnja stara že dober dan. Ko ji kaj ne paše, takoj pove. To je dobro za pljuča, tako da jih lepo razvija. Menda ima karakter po fotru – kot tudi žnable, nos in ušesa. Črni lasje so pa uganka za oba. Tako imaš pred sabo ogledalo, malo, ljubko, živo ogledalo, ki te vseskozi opominja, kako dejansko izgleda ljubezen. Sedaj imam v svojem življenju osebo, za katero sem pripravljen storiti čisto vse. Bitje, ki ga soustvariš. Sedaj je tvoja punca postala ženska, mati, kraljica. Občutek imaš, da imaš zopet cel svet pod nogami. In ko gledam našo malo trmo v oči, dobro vidim, da je to dekle, ki bo spremenilo svet, premikalo gore.

Soustvaril sem bitje, ki ima možnost, da ustvarja nova življenja. Nič ni bolj čudovitega.

višnja
vse se bo spremenilo
in tega se neskončno veselim.
pripravljen sem se odreči vsemu
ZATE.
pripravljen sem se vnovič roditi
S TABO.
rad bi, da je moje srce sedaj tako čisto, kot je danes
TVOJE.
užil te bom kot sadež,
ki ga nosi tvoje ime.
sladek, a hkrati grenak.
ranljiv, a obenem nezamenljiv.
kar je v meni dobrega,
to si ti.
kar je v meni ostalo gnilega,
lahko ozdraviš le ti.
zaplesala bova do konca ljubezni
dobrodošla … do sonca in nazaj!

11,629 total views, 2 views today