XVIII. Tokrat imam jaz besedo

XVIII. Tokrat imam jaz besedo

Vedno se zbudim lačna. Ker se iskreno bojim, da ne bom nikoli več jedla, svoj strah glasno spremenim v predirljiv krik. Čeprav je zunanjim deležnikom morda slišati, kot da se ves čas derem le »NE!«, želim vedno samo še. Ko se oprimem nipla, ga zlepa ne izpustim več. Bradavičke so najboljša stvar na svetu. Sesam sila intenzivno, ker je poleg spanja to zaenkrat edina stvar, ki jo počnem. Pa kenjam, kenjam ogromno.

Spuščam izrazito zanimive zvoke. Menda so sila primerljivi s tistimi, ki jih spuščajo stari moški. Od cmokanja, jamranja, hreščanja, do prdcev, kolcanja in riganja. Ampak na srečo sem v letih (tednih), ko je vse to še sila simpatično. Večino časa me nadlegujeta dve bitji. Ena z visokim glasom (in tistimi slastnimi bradavičkami) in en glasen in kosmat možak, katerega funkcija mi še ni čisto jasna. Vsekakor mi je sumljiv, ker se vseskozi nekaj smeji. Danes sem morala z njim poslušati Dina Dvornika, natančneje komad Jače Manijače, ki se ga spomnim še iz porodne sobe, ker ga je že takrat ob vsaki priložnosti prepeval: »Svakoj ribi kad ga vidi naglo skoči tlak, i odozgo i odozdo on je pravi manijak. On je dobar, on je jak, on je pravi manijak …« Tako je, to poslušam pri svojih dopolnjenih treh tednih. (Tukaj vstavi globok izdih …)

Izpopolnila sem že en pogled. Gledam grdo. Ko se zbudim, gledam grdo. Ko sem lačna, ko je treba zamenjati plenico, ko poslušam pravljice (Jurija Murija že tretjič v enem popoldnevu), ko me peljejo na sprehod in me ogovarjajo neznanci. Gledam grdo, ker lahko. Namrgodena sem zato, ker sem zato bolj nedostopna. Tudi psa gledam grdo. Ampak vsem je zato vseeno. Še vedno se mi smejijo, barabe!

Zbujam se na tri ure. Lakota je hudič. Včasih se primeri, da se mi ne uspe še konkretno zadreti, ko v moja usta že prileti nipel. Tako sem presenečena, da se ga kar oprimem. Svoje nestrinjanje s tako grobim vdorom v mojo zasebnost izrazim nekoliko kasneje, ko sem sita. In vseskozi me preoblačijo. Tega ne razumem, vedno imam nov kostim. Pa fotoaparat, vedno ga imata v roki. Vendar me toliko ne moti, ker sem tudi tega že navajena. Zato pa vedno držim šobico, ko slišim »klik«. Ne dam sem jaz kar tako.

Že trikrat sta me odpeljala na stadion. Tako je, tista slastna z visokim glasom in tisti sumljivi, kosmati. Tam se vozim v krogu, medtem ko mimo mene tečejo ljudje. Zakaj tečejo, če bi se pa lahko peljali, tega ne razumem. Sumljivi vedno ostane na košarki, medtem ko greva midve nazaj proti domu. Dober dan je tisti, ko nas ustavi malo ljudi. Vsi so kar preveč prijazni za moj okus.

Čutim, da se počasi bliža čas za daljši spanec. Menda odrasli temu rečejo večer ali noč, tako mi je vsaj povedala tri mesece starejša kolegica, ko sta se zadnjič srečala najina vozička (moj je lepši in večji, ha!). Če ne bi rabila jesti, bi samo spala. Zvonec zazvoni in pes začne lajati. Toliko že vem, da bodo sedaj v hišo prišli neka nova bitja. Ni problema, jaz se jim ne dam. Sem se že primerno namrgodila, grdo gledam, nekje na koncu jezika pa je že moj »NE!« krik. Jaz sem namreč borka, ne mislim se predati brez boja.

Tri ure kasneje …

Podelala sem se v hlače. Slastna je zato zapustila sobo z mojo polno plenico, sumljivi pa sedaj poje »I like big butts and I can not lie …«, medtem ko me treplja po moji nagi zadnjici. S tem zagotovo krši vsaj štiri zakone, ki pa jih še ne poznam. Vse to mu bom še vrnila, brez skrbi.

40,533 total views, 2 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*