Nekateri radi berejo poezijo, drugi rajši kosijo travo. Nekateri se radi sprehajajo ponoči in štejejo zvezde, tudi ko jih prekrivajo oblaki, drugi so pravkar pogledali tretji del sorazmerno dolgočasne serije zapored. Nekateri radi odkrivajo nove ljudi, drugi se teh istih novih bojijo. Nekateri želijo biti drugačni, drugi stremijo po tem, da so čim bolj neopazni. Skupno vsem pa je to, da jih moti nasprotni pol. Tisti, ki želijo biti drugačni, ne razumejo običajnih. Tisti, ki želijo mirno življenje, opravljajo tiste, ki želijo nekaj več. Resnica pa je le ena. Nekateri preprosto ne morejo živeti življenja v senci drugih, nekateri pa se ne morejo izpostaviti življenju in njegovim preizkušnjam.

Če v sebi čutiš, da hočeš nekaj več, če te to drži ponoči pokonci, če ti srce hitreje bije, ko odkrivaš nove reči in ljudi, potem se ne moreš zadovoljiti. Ne verjamem v napačne odločitve, ampak le v preizkušnje, ki se včasih obrnejo v našo prid, drugič pa nam spustijo šamar. S tem ni nič narobe, včasih prav dobro sedejo. Najdi nekaj, kar resnično ljubiš, ali pa se izgubi v iskanju. Najlepša stvar pri ljubezni je v tem, da se včasih skriva v najmanjših stvareh. Morda je to verz, citat, pesem, sladica, pogled, nasmeh, ženska, moški, babica, otrok. Vedno te nekje čaka v upanju, da nisi ti še eden tistih, ki jo spregleda.

Živimo v kaj-me-moti družbi. Vsak išče skupne imenovalce med tistimi, ki jih druži sovraštvo. Do česarkoli, pravzaprav. Ampak najpogosteje jih motijo prav drugi. Ljudje, kakopak. Ker se je veliko lažje ukvarjati z drugimi kot delati na sebi. Ker so napake drugih vredne več kot lastni uspehi.

Ne želim živeti v družbi, kjer bi vsi razmišljali enako, imeli enake vrednote in cilje. Želel pa bi biti del družbe, kjer si lahko preprosto ti, ne glede na to, kaj ta »ti« pravzaprav pomeni. To je dejansko naloga vsakega posameznika, ki bi moral odkriti svoje bistvo. Naloga družbe je pa v tem, da tega ne obsoja. Ne rabi njegove odločitve spodbujati, samo naj ga ne zavrača samo zato, ker ga lahko in ker je drugačen. Če nekdo vidi svoje bistvo v tem, da goji najlepše sadike na svetu, mu privoščim mehko zemljo in ostro matiko. Če pa je želja nekoga, da se preizkusi kot iskalec ljubezni, pa naj ima prosto pot pri tem, brez pritlehnih ovir in nesramnih besed, zasmehovanj in poniževanj.

Zelo dolgo sem rabil, da sem lahko drugim privoščil uspehe. Pred časom so bili tudi njihovi uspehi pogojeni z mano. Zakaj on in ne jaz? To sebično razmišljanje sem s težavo odmislil. Sedaj vem, da on potrebuje nekaj povsem drugega kot jaz. Sam pravzaprav še vedno ne vem, kaj hočem. Tudi ne razumem, zakaj otroke sprašujejo, kaj bi radi bili, ko bodo odrasli. To je sila nepravično vprašanje, na katerega najverjetneje ne zna odgovoriti niti tisti odrasli, ki ga je zastavil. In zakaj bi se človek pravzaprav omejeval z nazivom? Povsem dovolj je, da je srečen in ljubljen. In da to isto, kar mu je bilo dano oziroma si je pridobil, vrača drugim. Najbolj nesrečen človek je zame tisti, ki 6. avgusta 2015 razmišlja povsem enako, kot je to počel 6. avgusta 2014. Mine leto …

Zato pa imata oba pola – tisti drugačni in tisti običajni – eno skupno lastnost: življenje obeh se konča prehitro. Ali imaš premalo časa, da zaužiješ vse sokove in poizkusiš vse okuse, ki jih življenje ponuja, ali se dnevi, ki so na las podobni eden drugemu, prejšnjemu in prihodnjemu, kar naenkrat končajo. Hiter konec razžalosti vse. Menda pa obstaja tretja možnost. Bojda. Da se prepustiš nekakšnemu nevidnemu toku, neki nevidni sli, ki te preprosto vodi sama. Ne načrtuješ, ampak živiš. Se ne sprijazniš, ampak živiš. Ne sovražiš, ampak ljubiš. Ne razumeš, ampak ne obsojaš. Ne upaš, ampak verjameš. Verjameš vase in v vse, kar je v tebi, dobro in slabo, ničesar ne spregledaš, vse sprejmeš.

Menda obstaja življenje, ki je samo tvoje. Bojda. Ampak menda se moraš zanj jebeno potruditi.

4,420 total views, 2 views today