Naslov, ki pritegne, kaj ne? V takšnih zapisih vedno poiščem tistih sedem alinej ali odstavkov in ugotovim, s katerimi se strinjam in s katerimi ne, in grem dalje. Če je kakšna nova reč, ki mi je še posebno všeč, si jo poizkušam zapomniti. Lažje je, če damo nekomu vedeti, da je le sedem korakov oddaljen od sreče. Da obstaja recept za srečo, pravo ljubezen, višje bistvo v življenju. Dnevi/tedni/meseci minevajo, medtem ko strastno razmišljamo, kaj vse bi lahko dosegli. Ko pa potegnemo črto pod vsem, se vrtimo v krogu in se vedno vrnemo na isti začetek. Tisti, ki nam vseskozi pravi, da želimo nekaj več.

»It’s the beauty, not the ugly, that hurts the most.« Grdo ni težko najti, saj nas v taki ali drugačni obliki spremlja skoraj na vsakem koraku. Tisto lepo, tisto je pa resnično vredno. In zato tudi boli, zato iz nas izsrka vso življenjsko moč. To je lahko resnično lep človek (pa še zdaleč ne v vizualnem smislu), občutek, misel, tisto, kar nas žre navznoter in ponoči drži pokonci. Lepo življenje boli mnogo bolj od grdega. Slednjega ni težko doseči, podrediš se določenim družbenim smernicah, za lastne neuspehe kriviš druge in si že na pol poti. Najtežje pa je resnično verjeti vase, v prost tok misli, ki neustavljivo drvijo in ti onemogočajo, da se ustaviš in globoko vdihneš, pa čeprav le za trenutek. Ne ustrašiš se svojih najbolj temačnih fantazij, ampak jih sprejmeš kot vitalen del sebe.

Ko si predstavljaš sebe v najbolj odbitih situacijah, ki nimajo nobene zveze z realnostjo … zakaj si tega ne upaš storiti tudi v resničnem življenju? V svojih sanjah, naj bodo to ponoči ali med dnevnim sanjarjenjem, nikoli ne hrepeniš po situacijah, ki se ti odvijajo vsak dan. Te so dolgočasne, njih že predobro poznaš. Želiš lepo in težko življenje, ne pa grdega in lahkega. Okoli sebe želiš ljudi, ki te sprejmejo z vsemi tvojimi pomanjkljivostmi, ker so ravno te tiste, ki te ohranjajo drugačnega. Zato lahko tudi ti sprejmeš vsakega, ne glede na njegove male ekscese.

Kaj lahko izgubiš? Dneve brez začetka in konca, ki so si sila podobni. Misli, ki želijo nekaj več, pa si ne upajo narediti odločilnega koraka. Okolico, ki te obsoja ne glede na to, kaj počneš. Tudi če ne počneš čisto nič, ji ni všeč. Odgovarjaš pa vedno samo sebi, drugi so povsem nepomembni. Ne rabiš opravičila za svoja dejanja, če so ta dejanja tista, ki te poživljajo. Nihče nam tega ne more pogojevati. Ko odkriješ nekaj, kar te je resnično vredno, tega nikoli več ne izpusti iz rok. Zato se je vredno boriti, to je tisto lepo v življenju.

Bolje je celo življenje iskati nekaj, kar te oživlja, kot pa se preprosto zadovoljiti s trenutno situacijo, nekje na pol poti med zadovoljstvom in apatijo. Ne gre toliko zato, da odkriješ svoj sveti gral, kot gre za boj, lov, kri in znoj, ki si jih pripravljen vložiti v to, da ga morebiti najdeš. Resnično srečnih trenutkov verjetno ni veliko, ampak so. Nekje globoko skriti, vendar upajo, da se le najde nekdo z močno voljo in dovolj vztrajnosti, da jih odkrije. Tudi oni si želijo prostosti, želijo nekaj več.

Če si že vztrajal z mano do konca, bova sedaj poizkusila s tistimi obljubljenimi sedmimi nasveti za srečno življenje, čeprav je pojem sreče sila abstrakten in pri vsakem od nas drugačen. Zato pozivam vsakega, da napiše svoj seznam. Morda bo dolg tri ali trideset alinej, ampak končni cilj ni nedosegljiv. Torej, sedem. Ne odgovarjaš drugim. Ne želi si biti kdorkoli drug. Ne primerjaj se z drugimi. Ne opravičuj svojih dejanj pred drugimi. Ne ocenjuj drugih samo zato, ker so drugačni. Ne sprejmi pravil, ki ti jih vsiljujejo drugi. Ne dopusti drugim, da so odgovorni za tvoje življenje. Sedemkrat moraš drugim reči ne, da lahko sebi prvič resnično rečeš ja. Sedaj sta škarje in platno v tvojih rokah, ti ustvarjaš svojo zgodbo.

5,169 total views, 2 views today